Dragi moji! Danes je 1. december 2019 in oznanjam, da bom tik pred nastopom naslednjega desetletja prekinila pisanje na p, ker me slednje preveč omejuje. Rada bi namreč napredovala, vsaj za majhno, nizko stopničko v svoji veščini pisanja in snovanja svojih pisem vam, dragi moji zvesti bralci. Saj ne vem natanko, koliko vas je, ki berete Dnevnik gospe Viktorije Wit, upam, da vas je vsaj peščica, sicer, se bojim, da me bodo v Spletnem času ukinili. Pisala bom tako, malce raztreseno, o tem in onem, brez neke rdeče niti, brez kakršnega koli reda. Ni vrag, da iz vsega skupaj ne nastane nekaj dobrega :) No, neka vrsta rdeče nitke kratkih pisemc pa bo vseeno ostala. Pisala vam bom svoje nenavadne dogodivščine, pa ne bom ostala samo pri svojih, snov bom črpala tudi od svojih prijateljev in znancev, za katere vem, da mi ne bi zamerili malce obrekljivosti in hudomušnosti. Danes imam v mislih spet eno zgodbico, ki enostavno ne sme v pozabo. Današnje pismo ima naslov Billy in ko sem pobrskala mal