Hiša tisočerih želja

  Dragi moji! Moram izkoristiti čas, dokler se me drži grinta ustvarjalnosti. Vsaj tri zaporedne objave moram napisati , da ne bo šel ves moj trud okoli odpiranja bloga v franže. In domislila sem si Hanija, ki me spremlja, že odkar segajo moji spomini. Hani je moj izmišljeni lik moškega spola že iz zgodnjega otroštva. Nikoli si ga nisem predstavljala kot fizično osebo, bil je moj svetovalec za čisto vse prilike, s katerim sem se lahko "pogovarjala" čisto o vsem. Včasih mi je dal kakšen dober nasvet, včasih pa tudi ne. Ni pa bil vedno prisoten in velikokrat sem nanj tudi pozabila. Spet je prišel na plan v času najstništva, ko sem začela pisati dnevnik. Glavna značilnost Hanija je, da je torej moj pomočnik takrat, ko ga potrebujem. Pomembna značilnost te namišljene "osebe" je tudi ta, da ob pomembni prelomnici spreminja svoja imena. Na začetku ni imel imena, ali pa se ga jaz ne spomnim. V času pisanja dnevnika se je ta spremenil celo v Beti ali Alison (čas Mesteca Pey...

  Hej, dragi moji! Ko tako sedim na balkonu in pijem kavo in delam vse, kar spada še zraven (ja, tudi cigareto si prižgem!), razmišljam o svoji novi igrači in kako bi jo še malo popestrila. Moja urednica me ves čas nagovarja, da naj se več družim z ljudmi. Ker sem bolj samotarski tip in sem rada v svojem "brlogu", ki je to včasih samo postelja in deka s katero se pokrijem čez glavo, je seveda druženje z ljudmi malo težji problem. Pa ne bom razlagala, zakaj je težji problem, ker (1) ne maram razlagati sebe, (2) ne maram, da nekdo misli, da se opravičujem, (3) nočem iskati izgovorov, ker so ti včasih nenavadni, čeprav so resnični in, ne izmišljeni, (4) včasih sem lenobna (5) včasih sem preveč sovražno nastrojena, (6) sem velikokrat utrujena, (7) ker imam rada svoje rituale, (8) potrebujem mir, (9) je vesolje tako, kot je, (10) sem pač taka, kot sem, (11) se požvižgam na vse, (12) je danes sončen dan in (13) si bom kupila rože. Tako dolg uvod zahteva daljše jedro, ki med drugim ...

  Dragi, moji! Danes sem si nastavila Chat GPT in ga vprašala:  Ali mi boš pomagal z idejami za pisanje bloga o svojih dogodivščinah in nevšečnostih na zabaven, humoren način. GPT: "To zveni odlično! Pisanje bloga o svojih dogodivščinah in nevšečnostih na zabaven in humoren način je lahko zelo privlačno za bralce. Tukaj je nekaj idej za vaš blog: Nesporazumi in smešni zapleti: Pišite o situacijah, ko je prišlo do nesporazumov ali smešnih zapletov, na primer nerodnih situacij v javnosti, napačnih interpretacijah ali smešnih napak. Nenavadne pustolovščine: Delite svoje nenavadne pustolovščine, kot so potovanja s komičnimi zapleti, nenavadni srečki ali nenavadni dogodki, ki ste jih doživeli. Neuspehi in smeh: Opisujte neuspehe na sproščen način ter kako ste se iz njih kaj naučili ali kako ste jih prenesli s smehom. Dnevniški vpogledi: Pišite dnevniške zapise o smešnih vsakodnevnih dogodkih ali mislih, ki vam pridejo na misel. Smešni selfiji in fotografije: Dodajte smešne fotogra...

  Hej, brother! Ta objava je brez mojega komentarja.  https://www.youtube.com/watch?v=YxIiPLVR6NA   Vaša, Viktorija

Dragi moji! Ali veste, da se v Izoli imenuje posebni prostor, kjer je nekakšno počivališče, odstavni pas, občasno pa tudi avtobusna postaja: Pri panetonih in sicer ob cesti, ki ima ime po našem največjem slovenskem pesniku - po Prešernu, torej Prešernova cesta. Od kod pa izvira ime počivališča? Trdim, da jo je izumil človek, ki mi je bil včasih zelo blizu. Nekoč je nekomu razlagal, bila sem zraven, da se dobita na točno tem mestu. In ker sogovornik ni in ni dojel, kje je ta prostor, kjer bi se dobila, se je domislil ime za nekakšna betonska polnila, ki so tam lepo razporejena v elipsastem polkrogu, in ki imajo obliko italijanske božične sladice Panettone. Od takrat dalje, se je razširilo ime Pri panettonih. Kje? Ja, pri panetonih vendarle! Hja, zanimivo, ne? Poznati človeka, ki si nekaj izmisli! To sem   napisala samo za uverturo v naslednje dejanje, ki nima skoraj nobene zveze s počivališčem, pripravno tudi za policijske kontrole. Skupno je le ime - Panettone, no ta ima dva t-ja....

Dragi, moji! Od kar gledamo filme, smo dobili tudi nova občutja in počutja. Ko sem kupovala krompir in zeleni radič (primo taglio), sem srečala znanca in ker znanca nisem videla že zelo veliko časa, mi je še kako prav prišla fraza: Kako si? Odgovoril mi je: Kot v filmu! In ti? Zajecljala sem, ker nisem natanko vedela, kakšno je filmsko počutje, potem pa sem mu odgovorila: Tudi precej filmsko!  Hotela sem z njim še malo pokramljati, pa sem začutila, da sem naletela na leden zid, ki ga nima smisla preplezati. Znanec je velik kot gorila, sicer vedno prijazen kot udomačen medved, a tisti dan je deloval kot zlobnež iz kakšnega trilerja. Že če bi mi dahnil medmet Buuh, bi me na smrt prestrašil. Nisem bila pripravljena tvegati in sem šla kar domov, globoko premišljujoča, kakšno je sploh filmsko počutje. In potem sem si domislila sledeče. Brala sem namreč, da obstaja nova medicinska stroka -  gelotologija , ki proučuje vpliv smeha na splošno počutje (torej, tudi na filmsko!) in zdravj...

Dragi, moji! "Ni več nobenih jezikovnih preprek. Google ima razvito spletno orodje, v katerega vnesemo tekst, ki ga prevede, četudi v Kitajščino. V sami sekundi!" je rekla bivša sošolka, ko je ženski družbi zmanjkalo besed za klepet. Težko je verjeti, da ženskam zmanjka besed, pa vendarle se tudi to včasih zgodi.  Sedele smo v kitajski restavraciji, jedle ocvrto raco in pomladanske zavitke. Zastrigla sem z ušesi, informacija se mi je zazdela dokaj zanimiva, kajti reševanje katerihkoli preprek, pa najsi so bile to jezikovne ali ne,  je še kako dobrodošla.  "To je pa super!" sem bleknila in že so se v mojih mislih začele prikazovati slike. Viktorija s.p. bo imela svojo spletno stran. Ni podjetja, ki spletne strani ne bi imelo. Seveda, če je podjetje kolikor toliko resno in ki nekaj da na statusni simbol. Seveda, imela bom svojo spletno stran. Tudi v več jezikih, kajti v svojih raziskavah sem ugotovila, da je Slovenija premajhen trg. Zelo dobro bi bilo, da bi razmišlja...

Dragi, moji! Najprej en lep pozdrav iz prekrasnega malega mesteca na vzhodno severnem Jadranu. Naša Izola se nahaja točno na sredini  med dvema, prav tako lepima mestoma in vsa tri mesta se nahajajo na polotokih. Zares majhen, a prelep košček morske obale, ki je del Slovenije, prav tako male države z dvema milijonoma prebivalcev. Slovencev je le za peščico, a smo ponosni, ker imamo svojo državo. Ta država pa nas zadnje čase hudo preseneča in se obnaša kot bi bila izgubljena v vesolju. Tako izgubljena mrzlično išče pot domov. Ampak, ne bom razmišljala o politiki, ker je trenutno prezapletena. Raje se bom še malo posvetila včerajšnji tematiki. Marmeladi! Pri svojem eksperimentiranju in pri izdelavi prototipov izdelkov, sem nakuhala enormno količino marmelade. Vse police v kuhinjski omarici so se šibile od steklenih kozarcev z marmelado, čistih in živahnih barv. Kam s toliko marmelade? Kot da bi vesolje vedelo, da mi zmanjkuje prostora v kuhinji, mi je poslalo rešitev. Klicala me je s...

Dragi, moji! No, Viktorija s.p. je še kako aktualen v zadnjih letih. Ostala sem brez službe in pristala med 120 tisoč nezaposlenimi. Kaj delati? S čim se v prihodnosti ukvarjati? S čim si zaslužiti vsakdanji kruh? Saj sama s seboj sem že imela velike načrte, predvsem sem se veselila prostega časa, kajti lahko bi se posvetila vsem svojim hobijem, ki so me že nestrpno čakali in me cukali za rokav. Skratka, nobene katastrofe nisem čutila. Ste kdaj čutili neznosno lahkost svobode? Če niste in bi si seveda slednje občutke želeli občutiti, je zavod fantastična priložnost. Kakorkoli že, naenkrat sem imela ogromno časa. Zjutraj sem vstajala še vedno ob običajnem času kot bi se odpravila v službo, si skuhala kavo in se počasi prebujala, le da sem dlje ostajala v pižami. Te urice v pižami so mi neznansko prijale in podaljševale so se iz tedna v teden. Včasih si niti zob nisem umila, kajti želela sem se čimbolj produktivno posvetiti razmišljanju o tem, kaj bom počela naslednjih deset let do upoko...

Dragi moji! Zadnjič sem vam napisala, kako je nastala ideja o gospe. Priznati morate, da se Viktoriji, mojemu imenu, resnično lepo poda besedica "gospa" in vse kar si lahko zamislimo pod to besedo.  Gospa Viktorija, gospa Viktorija , kako lepo zveni in doni v ušesu , so me kot blagodejni sladkorni posip obletavale misli, To je resnično dobra ideja, ki sem si jo izmislila.  Ta je pa res prava, izmed vseh idej, ki so mi prišle na misel pretekla leta! Danes bom opisala eno izmed. Samo obljubiti mi morate, da se ne boste preveč smejali. Saj bi idejo realizirala, toda kaj, ko so tobačni lobiji tako zelo močni, ja, pa država. Viktorija pa je, resda edina in unikatna v naravi, vsaj kot jo poznamo (nekateri trdijo, da ima vsak človek svojega dvojnika), a vendarle ni vsemogočna.  Imam eno majhno slabost ali razvadico, bi kdo rekel. Kadim! - to preberite zelo na hitro in nikar se ne ustavljate pri presojanju, ali je to dobro ali ni. In nikar mi ne govorite, da je kajenje škodljivo ...

Dragi, moji! Lepo vas prosim, pri svojih petinpetdesetih letih sem ugotovila, da ne znam čistiti in pospravljati stanovanja. Bilo je tik po novoletnih evforijah, ko me je znanka, občanka malega kraja ob morju, poklicala in me vprašala, če bi ji pomagala pri čiščenju njenega stanovanja in treh apartmajev, ki jih poleti oddaja turistom. Kajti ena izmed njenih znank ji je omenila, da iščem kakršno koli delo. No, pa še mojo telefonsko številko ji je dala. Delala naj bi vsak dan. Čisto vsak dan, tudi ob nedeljah, natanko štiri ure, natanko od 08:00 do 12:00. Enkrat na teden naj bi ji pomagala pri špeži, kakšen krat pa bi bilo potrebno zaviti v lekarno, včasih jo zapeljati z avtom, ker sicer najema taxi. Ima namreč bolno mamo, ki je potrebna nege in sama ne zmore vsega opraviti. Pa nekaj malega bi mi za moje delo plačala. Rečeno, privoljeno in storjeno! Razveselila sem se dela, denar sem nujno potrebovala, kajti neplačane položnice so se nevarno kupčkale v predalu, zadnje celo neodprte. Gosp...

Dober dan, dragi moji!  Čistačica! Poskušajte izgovoriti to besedo na hitro. Se vam ne zavozla jezik? Meni se. Pa ne vem, zakaj.  Ob sobotah sem čistačica. Gospa Viktorija, jaz, upognem svojo hrbtenico in se za en dan prelevim v pomožno hišno pomočnico. Vstanem ob petih zjutraj, si skuham kavo in medtem premišljujem, kako bi postala slavna Viktorija. Natanko ob sedmih se odpravim v Trst, tako kot veliko drugih žensk iz slovenske in hrvaške Istre.  Nič kraljevskega in zmagovalnega, kajne? Ampak v meni vre optimizem v svoji najčistejši obliki. Vse sobote imam namreč rezervirane za fitnes, le da mi ni potrebno plačevati visokih članarin, ampak še nekaj malega zaslužim. Tako se žvižgajoč odpravim po stopnicah, kjer srečam sosedo, ki me pobara, da poskakujem kot kakšen otrok. Dobro, za gospo v zrelih letih, kajne?  V Trstu čistim veliko hišo, kjer domuje gospa Julija. Zanimivo, še ena Julija! Te Julije me zadnje čase kar oblegajo. Gospa Julija je zamejska Slovenka, takoj ...

Dragi, moji! Poslušajte, no ja, preberite. Danes si ne moremo zamisliti svet brez računalnika in brez interneta. Vsi sodobni ljudje brskajo po internetu. Zakaj ne bi tudi jaz, gospa Viktorija, tega ne počela, saj še nisem za odpad. Misel me je dobesedno zapeljala, še posebej, ker sem pred nekaj tedni gledala dober film. Govoril je o slavni ameriški kuharici Juliji  in o mladi Juliji, ki je želela postati pisateljica. Mlada Julija je delala v državni službi, kjer je odgovarjala po telefonu in pomagala ljudem v stiski. Ni odveč pripomniti, da to ni bila njena sanjska služba. Najbrž tudi ni potrebe po omembi kraja, kje se je zgodba odvijala. Torej, mlada Julija si je omislila bloganje. Ker je rada kuhala, in je bila starejša Julija njen idol, je vsak dan kuhala po njenih receptih in ker je rada pisala, je objavljala svoje kuharske podvige v blogu. 356 dni. In - postala je slavna tudi ona. Celo tako, da so po njej posneli film. Zakaj ne bi postala slavna tudi jaz, gospa Viktorija, sem ...

Dragi moji!  Ideje ..., pri idejah sem zadnjič nehala pisati. Pisala sem tudi o Google prevajalniku in o tem, kako stroj prevaja in interpretira stvari, malce po svoje. Tako čudno prevajanje do skrajne faze nerazumevanja, sem doživljala včeraj.  Na svoji koži sem okusila moč izterjevalskih duš, ki jih je najela moja bivša banka, katere vzoren klient sem bila več kot desetletje. Pridno so mi ponujali limite, kredite in nizke obresti vse do tedaj, ko sem prejemala redne prihodke. Potem pa so mi ukinili limit in zadeva je postala resna. Moja boniteta se je zmanjšala iz A+++ v Z---, kar pomeni - kredit in nadzor plačil preko podjetja, ki upravljajo s terjatvami. Blagor tistim, ki so našli novo tržno nišo, ki je v nenehnem porastu, od kar smo se pridružili zahodnemu svetu. To je blazno dobra ideja! In blagor meni, ki mi je bila dodeljena blagohotna pomoč. To že moram priznati!  Priznam tudi, da sem denar porabila in samo po sebi je umevno, da ga moram vrniti. In ga bom! Proble...

Dragi, moji! Nedavno tega smo sedeli za okroglo mizo: znanec, znanka in seveda jaz, ko znanec, vidno slabe volje, reče: "Sem v popolni depri!". Znanka se takoj odzove, le da je bila ona vidno dobre volje in odlično razpoložena, saj je pravkar zaključila svojo dnevno etapo na kolesu, in odvrne: "Dragi moj, sreča je v majhnih stvareh." "Lepo te prosim, na živce mi gredo ti klišejski reki. Ne morem biti zadovoljen z malimi stvarmi! Potrebujem več, ne zgolj pehanje za vsakdanji kruh, ko ne vem, kako bom preživel jutrišnji dan!" Znanka ga pomenljivo pogleda in se mu nasmehne. Seveda ne more razumeti vseh njegovih skrbi, vidi le, da mu posel trenutno cveti, ne vidi pa problemov jutrišnjih dnevov, kajti poletna sezona se nemilostno zaključuje in življenje se nadaljuje v zimsko mrtvilo. "Kaj pa ti praviš?" se naenkrat obrneta name. "Eeee, kaj pa jaz vem ..." in mrzlično premišljujem, kdaj sem bila nazadnje srečna, ko se spomnim, kako sem poklic...