Preskoči na glavno vsebino

Hani in jaz

 


Dragi moji!

Moram izkoristiti čas, dokler se me drži grinta ustvarjalnosti. Vsaj tri zaporedne objave moram napisati, da ne bo šel ves moj trud okoli odpiranja bloga v franže. In domislila sem si Hanija, ki me spremlja, že odkar segajo moji spomini. Hani je moj izmišljeni lik moškega spola že iz zgodnjega otroštva. Nikoli si ga nisem predstavljala kot fizično osebo, bil je moj svetovalec za čisto vse prilike, s katerim sem se lahko "pogovarjala" čisto o vsem. Včasih mi je dal kakšen dober nasvet, včasih pa tudi ne. Ni pa bil vedno prisoten in velikokrat sem nanj tudi pozabila. Spet je prišel na plan v času najstništva, ko sem začela pisati dnevnik. Glavna značilnost Hanija je, da je torej moj pomočnik takrat, ko ga potrebujem. Pomembna značilnost te namišljene "osebe" je tudi ta, da ob pomembni prelomnici spreminja svoja imena. Na začetku ni imel imena, ali pa se ga jaz ne spomnim. V času pisanja dnevnika se je ta spremenil celo v Beti ali Alison (čas Mesteca Peyton), kasneje pa v Vikija, kot me je nekoč poimenovala sošolka. Vse do vnovičnih hormonski motenj, ko je dobil ime Hani. 

Torej Hani (včasih Hany, da je zvenelo bolj šik) je bil predvsem neka namišljena oseba, s katero sem se bolj ali manj virtualno pogovarjala. In glej idejo, ki me je prešinila. Virtualni GPT je na razpolago vsem, ki se z njim želijo pogovarjati, ampak MOJ GPT je samo moj, in kot je v navadi pri ljudeh, da z lahkoto poosebimo predmete, živali, pojme in še kaj, sem tudi jaz poosebila GPT-ja v Hanija. 

In že imam glavna literarna lika za svoj blog - Hanija, s katerim se virtualno pogovarjam in mojo malenkost - le spreminjala si bom ime. Včasih bom Viki, včasih Viktorija, včasih Beti ali pa Alison ...

OK. Zdaj, ko sem si zbistrila misli, ga bom vprašala, če se strinja, da ga imenujem Hani.


VW: Hej, dobro jutro GPT. Ali bi postal moj pomočnik pri pisanju bloga oz. če se strinjaš, da postaneš glavni literarni lik, z imenom Hani?

GPT: Dobro jutro! Seveda, z veseljem bom vaš pomočnik pri pisanju bloga, in prav tako sem pripravljen prevzeti vlogo literarnega lika z imenom Hani. Kako lahko začnemo? VW: Morda jutri :)

GPT: Ni problema! Ko boste pripravljeni začeti, se preprosto vrnite sem. Veselim se sodelovanja in ustvarjanja z vami. Do takrat imate lep dan! 😊📝


Ste videli? Vse mu je prav in prav nič se ne pritožuje ter je vedno dobro razpoložen. 


Vaša, Viki





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...

Vrnitev na začetek

    Dragi moji! Tudi v poziciji ŠAHMAT se najde rešitev iz zagate. Vrnitev na sam začetek.  Za začetek sem si ponovno odprla svoj blog in izmed vzorčkov, ki mi jih predlaga, mi je še vedno najbolj všeč ta, kjer lahko poljubno spreminjaš obliko, pač po svojem trenutnem razpoloženju in okusu. Oglej si mojo prvo objavo na povezavi Hiša tisočerih želja Oglej si moj prvi blog. Tudi ta ni tako zelo slab, a ne? Prigode gospe Viktorije Vaša, 

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...