Malinovo presenečenje

Dragi, moji!

Najprej en lep pozdrav iz prekrasnega malega mesteca na vzhodno severnem Jadranu. Naša Izola se nahaja točno na sredini  med dvema, prav tako lepima mestoma in vsa tri mesta se nahajajo na polotokih. Zares majhen, a prelep košček morske obale, ki je del Slovenije, prav tako male države z dvema milijonoma prebivalcev. Slovencev je le za peščico, a smo ponosni, ker imamo svojo državo.



Ta država pa nas zadnje čase hudo preseneča in se obnaša kot bi bila izgubljena v vesolju. Tako izgubljena mrzlično išče pot domov. Ampak, ne bom razmišljala o politiki, ker je trenutno prezapletena. Raje se bom še malo posvetila včerajšnji tematiki. Marmeladi!



Pri svojem eksperimentiranju in pri izdelavi prototipov izdelkov, sem nakuhala enormno količino marmelade. Vse police v kuhinjski omarici so se šibile od steklenih kozarcev z marmelado, čistih in živahnih barv. Kam s toliko marmelade?



Kot da bi vesolje vedelo, da mi zmanjkuje prostora v kuhinji, mi je poslalo rešitev. Klicala me je sošolka iz srednje šole češ, da je že skrajni čas, da se dobimo srednješolska klapa na večerji in malo poklepetamo o tem in onem. V dveh, treh telefonskih pogovorih smo se dogovorile, da se dobimo v eni izmed kitajskih restavracij.



Male steklene kozarčice so se kar ponujale za darilo prijateljicam. Lepo jih moram zaviti, uporabila bom Vitage stil, ga malo predelala in ga poimenovala v Viktorija stil. Za vse moje sošolke pa sem izbrala malinovo marmelado, s katero sem si dala še posebej veliko dela, ker sem želela, da ne bi imela zrnca in sem vso marmelado prefiltrirala skozi gazo, da je prišla prekrasno transparentna.



Skratka vse sem skrbno načrtovala in po večerji, ko smo se dodobra okrepčale, sem jim ponosno razdelila pakete Viktorija stil in čakala na odziv.



"Ja, kje si pa dobila maline v tem letnem času?" me je vprašala sošolka, ki je sedela ob meni.



"Kje? Vse se dobi, če se hoče!" sem ji nekoliko v zadregi odgovorila.



"Pa ne mi reči ..." je vrtala naprej.



"Kaj?" sem se sprenevedala.



"Pa ne mi reči, da si delala domačo marmelado iz zamrznjenih malin!" je rekla očitajoče, potem pa se začela smejati.



Prikimala sem, kajti lagati res ne znam, in se začela smejati še jaz, malo iz zadrege in malo zaradi tega, ker me je tako hitro spregledala. Kajti malo prej smo se pogovarjale o zdravi, sveži, bio, eko in o ne vem kakšni hrani še.



"To se lahko spomniš samo ti! Nič se nisi spremenila v vsem tem času," mi je med krohotom še povedala prijateljica.



Ne vem, kaj naj si mislim. Pa sem se odločila, da jemljem pripombo kot kompliment, saj pomeni, da sem še vedno mlada.







Vaša Viktorija,

P.S. Prebrala sem, da se ženske, ko pišejo pisma, ne moremo upreti, da ne bi na koncu dodale p.s. Pa vendarle je to res, zame že velja.



P.S. Naslednjič bom pisala tudi o mikavnih stvareh, ki sem jih med drugim izvedela ob druženju s prijateljicami.