Preskoči na glavno vsebino

Preplavimo svet ...

 


Hej, dragi moji!

Ko tako sedim na balkonu in pijem kavo in delam vse, kar spada še zraven (ja, tudi cigareto si prižgem!), razmišljam o svoji novi igrači in kako bi jo še malo popestrila. Moja urednica me ves čas nagovarja, da naj se več družim z ljudmi. Ker sem bolj samotarski tip in sem rada v svojem "brlogu", ki je to včasih samo postelja in deka s katero se pokrijem čez glavo, je seveda druženje z ljudmi malo težji problem. Pa ne bom razlagala, zakaj je težji problem, ker (1) ne maram razlagati sebe, (2) ne maram, da nekdo misli, da se opravičujem, (3) nočem iskati izgovorov, ker so ti včasih nenavadni, čeprav so resnični in, ne izmišljeni, (4) včasih sem lenobna (5) včasih sem preveč sovražno nastrojena, (6) sem velikokrat utrujena, (7) ker imam rada svoje rituale, (8) potrebujem mir, (9) je vesolje tako, kot je, (10) sem pač taka, kot sem, (11) se požvižgam na vse, (12) je danes sončen dan in (13) si bom kupila rože.

Tako dolg uvod zahteva daljše jedro, ki med drugim "zahteva" pojasnilo uvoda in tudi naslova objave. Nekatere moje prijateljice (približno mojih let, desetletje ali več ali manj) se počutijo podobno kot jaz. Ven, na sonce, gredo samo, ko je nuja (na primer prazen hladilnik, hormonske motnje, izpraznjena zaloga tobaka ali druge drobne razvade) - tudi tu bi lahko naštevala po točkah - kot v uvodnem odlomku in napolnila z besedami najmanj stran in pol. Zato predlagam vsem prijateljem in znancem, pa tudi tistim, ki to niste in ste vsaj malo samotarski, da si odprete blog in se pridružite pisanju lastnega dnevnika. 

Ker čas ni ravno rožnat, razen če si nadenemo rožnata očala, bi bilo fajn, da smo vsaj malo pozitivni. Čeprav mi veliko ljudi pravi, da sem ali pretirano pesimistična ali pretirano optimistična, se strinjam z njimi. Ampak te skrajnosti doživljam le včasih. Tako, na palec, bi rekla, če se izrazim metaforično, da sem "hipijevsko pesimistična". Kaj to pomeni? In spet bi lahko o tem napisala vsaj eno stran. Pa ne bom, morda bom kdaj drugič ali pa tudi ne. 

Torej, čas ni ravno rožnat, dogodki okoli nas so strašljivi in zgodbe, ki jih poslušamo v bolj ali manj resnih medijih, postajajo prave strahosrhljivke. Potrebni so blažilci, da nas vsaj malo omehčajo in zgnetejo, da ne postanemo leseni in okornih gibov kot na primer literarni lik Ostržek ali pa Frankenstein. 

Zato vabim vse, ki želijo ustvarjati "blažilce". Naš slogan bi lahko bil:


PREPLAVIMO SVET S (hipijevsko ali zelenim ali ...) POZITIVNIM BLOGIRANJEM! Morda pa svet vsaj malo uravnamo na bolje.


Vaša, 




P.S. Za začetek si lahko kopirajte ta post Klepet z GPT

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...
Objavite komentar
Preberite več