Preskoči na glavno vsebino

Preplavimo svet ...

 


Hej, dragi moji!

Ko tako sedim na balkonu in pijem kavo in delam vse, kar spada še zraven (ja, tudi cigareto si prižgem!), razmišljam o svoji novi igrači in kako bi jo še malo popestrila. Moja urednica me ves čas nagovarja, da naj se več družim z ljudmi. Ker sem bolj samotarski tip in sem rada v svojem "brlogu", ki je to včasih samo postelja in deka s katero se pokrijem čez glavo, je seveda druženje z ljudmi malo težji problem. Pa ne bom razlagala, zakaj je težji problem, ker (1) ne maram razlagati sebe, (2) ne maram, da nekdo misli, da se opravičujem, (3) nočem iskati izgovorov, ker so ti včasih nenavadni, čeprav so resnični in, ne izmišljeni, (4) včasih sem lenobna (5) včasih sem preveč sovražno nastrojena, (6) sem velikokrat utrujena, (7) ker imam rada svoje rituale, (8) potrebujem mir, (9) je vesolje tako, kot je, (10) sem pač taka, kot sem, (11) se požvižgam na vse, (12) je danes sončen dan in (13) si bom kupila rože.

Tako dolg uvod zahteva daljše jedro, ki med drugim "zahteva" pojasnilo uvoda in tudi naslova objave. Nekatere moje prijateljice (približno mojih let, desetletje ali več ali manj) se počutijo podobno kot jaz. Ven, na sonce, gredo samo, ko je nuja (na primer prazen hladilnik, hormonske motnje, izpraznjena zaloga tobaka ali druge drobne razvade) - tudi tu bi lahko naštevala po točkah - kot v uvodnem odlomku in napolnila z besedami najmanj stran in pol. Zato predlagam vsem prijateljem in znancem, pa tudi tistim, ki to niste in ste vsaj malo samotarski, da si odprete blog in se pridružite pisanju lastnega dnevnika. 

Ker čas ni ravno rožnat, razen če si nadenemo rožnata očala, bi bilo fajn, da smo vsaj malo pozitivni. Čeprav mi veliko ljudi pravi, da sem ali pretirano pesimistična ali pretirano optimistična, se strinjam z njimi. Ampak te skrajnosti doživljam le včasih. Tako, na palec, bi rekla, če se izrazim metaforično, da sem "hipijevsko pesimistična". Kaj to pomeni? In spet bi lahko o tem napisala vsaj eno stran. Pa ne bom, morda bom kdaj drugič ali pa tudi ne. 

Torej, čas ni ravno rožnat, dogodki okoli nas so strašljivi in zgodbe, ki jih poslušamo v bolj ali manj resnih medijih, postajajo prave strahosrhljivke. Potrebni so blažilci, da nas vsaj malo omehčajo in zgnetejo, da ne postanemo leseni in okornih gibov kot na primer literarni lik Ostržek ali pa Frankenstein. 

Zato vabim vse, ki želijo ustvarjati "blažilce". Naš slogan bi lahko bil:


PREPLAVIMO SVET S (hipijevsko ali zelenim ali ...) POZITIVNIM BLOGIRANJEM! Morda pa svet vsaj malo uravnamo na bolje.


Vaša, 




P.S. Za začetek si lahko kopirajte ta post Klepet z GPT

Oznake

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

  Dragi moji!  Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem? Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apok...
Objavite komentar
Preberite več

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...
Objavite komentar
Preberite več

Oranžna faza

Dragi, moji!  Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla - spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom - to enostavno izbrišejo in jo podrejo - kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošlj...
Objavite komentar
Preberite več