Poletni panettone

Dragi moji!

Ali veste, da se v Izoli imenuje posebni prostor, kjer je nekakšno počivališče, odstavni pas, občasno pa tudi avtobusna postaja: Pri panetonih in sicer ob cesti, ki ima ime po našem največjem slovenskem pesniku - po Prešernu, torej Prešernova cesta. Od kod pa izvira ime počivališča?



Trdim, da jo je izumil človek, ki mi je bil včasih zelo blizu. Nekoč je nekomu razlagal, bila sem zraven, da se dobita na točno tem mestu. In ker sogovornik ni in ni dojel, kje je ta prostor, kjer bi se dobila, se je domislil ime za nekakšna betonska polnila, ki so tam lepo razporejena v elipsastem polkrogu, in ki imajo obliko italijanske božične sladice Panettone. Od takrat dalje, se je razširilo ime Pri panettonih. Kje? Ja, pri panetonih vendarle! Hja, zanimivo, ne? Poznati človeka, ki si nekaj izmisli!



To sem napisala samo za uverturo v naslednje dejanje, ki nima skoraj nobene zveze s počivališčem, pripravno tudi za policijske kontrole. Skupno je le ime - Panettone, no ta ima dva t-ja.



Bližala se je Velika noč in vse priprave okoli tega praznika, barvanje pirhov in peka peciva, šunka in to in ono. Že zelo dolgo si želim, da bi znala speči panettone, ker ga obožujem. Ampak, kako naj spečem tako rahlo pecivo kot je panettone in tako pregrešno dobro slaščico, ki razvije fantastičen okus sreče, da se mi še zdaj izloča slina od ugodja, samo če pomislim na dišečo, puhasto, zračno in ravno prav sladko dobroto. No, ker nikoli ne vem, kdaj se katera hrana ob teh praznikih postreže in tudi skuha, sva se s hčerko odločili, da bova ves velikonočni ponedeljek barvali pirhe in pekli panettone.



"Mama, ampak za Veliko noč se peče kolombe - golobice, ali pa pince, ne pa panettone!" mi je rekla.



"Ah, saj ni pomembno! Sestavine so podobne!" sem ji poznavalsko odvrnila.



Na internetu sem prebrala množico receptov, vsak z nekoliko drugačnim postopkom. Gospa Đuli iz Trsta mi je že en teden prej ponudila košček dobre pince, a mojo prošnjo po receptu je nekako preslišala. Rekla mi je, da ji je recept dal kuhar, ki je kuhal za maršala Tita, ko se je davnega leta, ko je bila ona še zelo mlada, mudil tu, na obali. Zanimivo! Ampak jaz itak ne bom pekla pince, ampak panettone. Tako se tudi nisem preveč sekirala, ker slavnega recepta ne bom dobila.



Peka slaščice je postala družinski projekt. Nakupila sem vse sestavine, skrbno sem izbrala moko, arome, sveža jajca in to in ono, ne bom izdala vsega, kajti nekaj trikov je potrebno zadržati zase. Je tako? mi je bolj rekla kot vprašala gospa Đuli.



Skrajno resno in zelo odgovorno sem se lotila tega projekta. Še posebej sem se ga veselila, ker bova s hčerko, ki je baje nisem naučila kuhati (kakšna katastrofa bi bila, a na srečo se je naučila drugje!), skupaj odkrivali skrivnosti dobrega recepta. Bolje pozno kot nikoli.



Prišla je nedelja, tista pred velikonočnim ponedeljkom, in zvečer sem se namenila pripraviti kvasni nastavek - toda, joj, prejoj, kvasa ni bilo nikjer. Prepričana sem bila, da sem ga kupila !?!  Mrzlično sem iskala po škatli, kjer imam arome za peko peciva, običajno imam kakšno vrečko suhega kvasa, a tokrat, na nedeljo, tik pred prazničnim ponedeljkom, kvasa ni bilo. Pomislila sem, ali obstaja kakšen naravni način za pridobivanje kvasa, a sem misel na iskanje opustila. Lep dogodek bi spremenila v obsesijo - na vsak način in na silo nekaj narediti.



In sem se sprijaznila. Projekt Viktorija Panettone je propadel. Za Veliko noč smo barvali pirhe in jedli šunko in hren. Božansko tudi to!





Vaša, Viktorija

P.S. Veliko noč pa sva preživeli ob gledanju serije Igre prestolov. Fantastično!

P.S. Popravni izpit sledi, nekaj mesecev kasneje.

P.S Spet ga skoraj ne bi naredila.