Preskoči na glavno vsebino

 


Dragi moji! 

Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem?
Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apokalipsa, svetovni potop (ker vsebuje p, sem ga v tekst vključila) ali kajvemkaj.
Prav je, da torej ostajamo doma, ni prav, da nekateri tega pravila ne spoštujejo. Prav je, da držimo razdaljo, da se ne pogovarjamo med sabo, ni prav, da se družimo med seboj in pršimo viruse na vse strani. Prav je, da si umivamo roke, in ni prav, da si jih ne. Prav je, da si jih drgnemo toliko časa, kot si jih drgnejo kirurgi, ni prav, da si jih samo poplaknemo in mirna bosna. Prav je, da predmete, ki jih prinesemo iz zunanjega sveta razkužimo, kolikor se le da. A virus je tako drobcen, da nam pri tem zagotovo kakšen uide. Vendar ... če samo podaljšamo čas okužbe (saj en do dva virusa se počasneje razvijata v bolezen, kot pa, če bi si jih vnesli v telo naenkrat zelo veliko), je vsekakor boljše, da smo poslušni. Torej, PRAV JE, da spoštujemo ta pravila, ki nam jih pametni ljudje ves čas ponavljajo, ker si nekateri tega ne priznavajo, bodisi da tega nočejo razumeti, bodisi ker res ne razumejo, bodisi, ker mislijo, da so pametnejši od ostalih.

Pa vendarle ... v vsem tem blodnjaku, v katerem se nahajamo, postaja (jo/mo) vsi nekakšni pacienti. Če se ta karantena ne bo končala kmalu, bomo vsi zboleli za kompulzivno obsesivno motnjo. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst, devetnajst, dvajset (lahko tudi naprej do trideset) - torej štejemo rajši do 30 kot do 20, da res uničimo vse mikrobe. Sama imam razkužil več vrst in razvrščene po vsem stanovanju. Na hodniku, v kuhinji, v sobi, v kopalnici, razkužilo za roke, pa za tla, pa za pohištvo ...

Razlog za današnji tekst pa ni v mojem obsesivnem umivanju rok, razlog je drugje. Naši Slovenski Istrijani so končno prišli na svoj račun. Dosegli bodo, da na Črnem kalu postavijo rampo. In ne samo to, nekateri bi občane pošiljali na dve urni sprehod v naravo preko odloka, zapisanega, če ne ravno v ustavi, pa v kakšnem mini zakoniku, ki bi natanko določal pravila za zdravo življenje, sicer sledi denarna kazen. Pa vendar ... nekateri ugotavljajo, da denar trenutno ne pomeni veliko (tistim, ki ga imajo zares veliko) - virus ni cepljen na denar. Na našo veliko srečo vsi plavamo v istem čolnu, tudi papež! 

Pa srečno! Vaša, 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...
Objavite komentar
Preberite več