Preskoči na glavno vsebino

 


Dragi moji! 

Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem?
Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apokalipsa, svetovni potop (ker vsebuje p, sem ga v tekst vključila) ali kajvemkaj.
Prav je, da torej ostajamo doma, ni prav, da nekateri tega pravila ne spoštujejo. Prav je, da držimo razdaljo, da se ne pogovarjamo med sabo, ni prav, da se družimo med seboj in pršimo viruse na vse strani. Prav je, da si umivamo roke, in ni prav, da si jih ne. Prav je, da si jih drgnemo toliko časa, kot si jih drgnejo kirurgi, ni prav, da si jih samo poplaknemo in mirna bosna. Prav je, da predmete, ki jih prinesemo iz zunanjega sveta razkužimo, kolikor se le da. A virus je tako drobcen, da nam pri tem zagotovo kakšen uide. Vendar ... če samo podaljšamo čas okužbe (saj en do dva virusa se počasneje razvijata v bolezen, kot pa, če bi si jih vnesli v telo naenkrat zelo veliko), je vsekakor boljše, da smo poslušni. Torej, PRAV JE, da spoštujemo ta pravila, ki nam jih pametni ljudje ves čas ponavljajo, ker si nekateri tega ne priznavajo, bodisi da tega nočejo razumeti, bodisi ker res ne razumejo, bodisi, ker mislijo, da so pametnejši od ostalih.

Pa vendarle ... v vsem tem blodnjaku, v katerem se nahajamo, postaja (jo/mo) vsi nekakšni pacienti. Če se ta karantena ne bo končala kmalu, bomo vsi zboleli za kompulzivno obsesivno motnjo. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst, devetnajst, dvajset (lahko tudi naprej do trideset) - torej štejemo rajši do 30 kot do 20, da res uničimo vse mikrobe. Sama imam razkužil več vrst in razvrščene po vsem stanovanju. Na hodniku, v kuhinji, v sobi, v kopalnici, razkužilo za roke, pa za tla, pa za pohištvo ...

Razlog za današnji tekst pa ni v mojem obsesivnem umivanju rok, razlog je drugje. Naši Slovenski Istrijani so končno prišli na svoj račun. Dosegli bodo, da na Črnem kalu postavijo rampo. In ne samo to, nekateri bi občane pošiljali na dve urni sprehod v naravo preko odloka, zapisanega, če ne ravno v ustavi, pa v kakšnem mini zakoniku, ki bi natanko določal pravila za zdravo življenje, sicer sledi denarna kazen. Pa vendar ... nekateri ugotavljajo, da denar trenutno ne pomeni veliko (tistim, ki ga imajo zares veliko) - virus ni cepljen na denar. Na našo veliko srečo vsi plavamo v istem čolnu, tudi papež! 

Pa srečno! Vaša, 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...
Objavite komentar
Preberite več

Vrnitev na začetek

    Dragi moji! Tudi v poziciji ŠAHMAT se najde rešitev iz zagate. Vrnitev na sam začetek.  Za začetek sem si ponovno odprla svoj blog in izmed vzorčkov, ki mi jih predlaga, mi je še vedno najbolj všeč ta, kjer lahko poljubno spreminjaš obliko, pač po svojem trenutnem razpoloženju in okusu. Oglej si mojo prvo objavo na povezavi Hiša tisočerih želja Oglej si moj prvi blog. Tudi ta ni tako zelo slab, a ne? Prigode gospe Viktorije Vaša, 
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več