Preskoči na glavno vsebino

Sreča je v majhnih stvareh




Dragi, moji!

Nedavno tega smo sedeli za okroglo mizo: znanec, znanka in seveda jaz, ko znanec, vidno slabe volje, reče: "Sem v popolni depri!".



Znanka se takoj odzove, le da je bila ona vidno dobre volje in odlično razpoložena, saj je pravkar zaključila svojo dnevno etapo na kolesu, in odvrne: "Dragi moj, sreča je v majhnih stvareh."



"Lepo te prosim, na živce mi gredo ti klišejski reki. Ne morem biti zadovoljen z malimi stvarmi! Potrebujem več, ne zgolj pehanje za vsakdanji kruh, ko ne vem, kako bom preživel jutrišnji dan!"



Znanka ga pomenljivo pogleda in se mu nasmehne. Seveda ne more razumeti vseh njegovih skrbi, vidi le, da mu posel trenutno cveti, ne vidi pa problemov jutrišnjih dnevov, kajti poletna sezona se nemilostno zaključuje in življenje se nadaljuje v zimsko mrtvilo.



"Kaj pa ti praviš?" se naenkrat obrneta name.



"Eeee, kaj pa jaz vem ..." in mrzlično premišljujem, kdaj sem bila nazadnje srečna, ko se spomnim, kako sem poklicala po telefonu prijateljico in ji rekla:



"Ne boš verjela! Plačala sem nekaj položnic in tako zelo mi je odleglo, da sem tako zelo srečna! Si predstavljaš? Srečna sem, ker sem plačala položnice!?!" in pri tem sem začutila neznansko radost, da bi objela mimoidočega, če me ne bi tako mrko pogledal. Seveda moje sreče ni skalil niti on, in ne njegov ubijalski pogled.



Tisti dan je bil dan posut z zlatim prahom, celo s prijateljico sva odšli na kofetkanje ob obali in moja veselost se je počasi razširila tudi nanjo in okoli mene so sedeli sami prijazni ljudje in morje je postajalo vedno bolj modro in nebo je bilo brez enega samega oblačka.



Moja evforija sreče je trajala kar nekaj časa, vse do tedaj, ko sem se vrnila domov in odkrila prepoln poštni nabiralnik reklamnih časopisov. Saj ne, da so reklamni časopisi skalili mojo srečo, nenadoma so me zaskrbele podolgovate amerikanke in njih vsebina. Lepo sem jih zložila in jih odložila na preostali kupček. Ja, življenje res poskrbi za ravnovesje!



Hja, pa naj kdo reče, da nisem za vse življenje priskrbljena za ščepec sreče! Veliko denarja res ne prinese sreče! Samo pomislite - če bi ne imela težav s plačilom položnic, ali bi občutila zgoraj opisano srečo?

Vaša,



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...

Vrnitev na začetek

    Dragi moji! Tudi v poziciji ŠAHMAT se najde rešitev iz zagate. Vrnitev na sam začetek.  Za začetek sem si ponovno odprla svoj blog in izmed vzorčkov, ki mi jih predlaga, mi je še vedno najbolj všeč ta, kjer lahko poljubno spreminjaš obliko, pač po svojem trenutnem razpoloženju in okusu. Oglej si mojo prvo objavo na povezavi Hiša tisočerih želja Oglej si moj prvi blog. Tudi ta ni tako zelo slab, a ne? Prigode gospe Viktorije Vaša, 

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...