Gospa Viktorija ima svoj blog

Dragi, moji!

Poslušajte, no ja, preberite. Danes si ne moremo zamisliti svet brez računalnika in brez interneta. Vsi sodobni ljudje brskajo po internetu. Zakaj ne bi tudi jaz, gospa Viktorija, tega ne počela, saj še nisem za odpad.



Misel me je dobesedno zapeljala, še posebej, ker sem pred nekaj tedni gledala dober film. Govoril je o slavni ameriški kuharici Juliji  in o mladi Juliji, ki je želela postati pisateljica. Mlada Julija je delala v državni službi, kjer je odgovarjala po telefonu in pomagala ljudem v stiski. Ni odveč pripomniti, da to ni bila njena sanjska služba. Najbrž tudi ni potrebe po omembi kraja, kje se je zgodba odvijala. Torej, mlada Julija si je omislila bloganje. Ker je rada kuhala, in je bila starejša Julija njen idol, je vsak dan kuhala po njenih receptih in ker je rada pisala, je objavljala svoje kuharske podvige v blogu. 356 dni. In - postala je slavna tudi ona. Celo tako, da so po njej posneli film.



Zakaj ne bi postala slavna tudi jaz, gospa Viktorija, sem se vprašala. Misel me je dobesedno vrgla iz tira in me popolnoma obsedla, ja, tako kot me obseda veliko različnih reči. No, bloganje ni ravno novost, ampak gospa Viktorija iz Izole - JAZ - je vendarle samo ena, kajne?



Tako sem poklicala nečaka, ki je odprl blog, samo zame. Moj blog!



"No, tetka Viktorija, bo šlo?" me je pokroviteljsko vprašal, potem, ko me je ves popoldan mučil in mi kazal kako se objavlja dnevnik.

"Seveda bo šlo!" sem zagodrnjala in pomislila, da mi dvigne vse kocine, ko mi reče tetka Viktorija. Jaz sem namreč gospa in ime mi je Viktorija, ki pomeni zmagovalko, še angleški kraljici je bilo tako ime, pa ime slavne osebe še bolj slavnega nogometaša je tudi ime Viktorija. In pri vsem skupaj, moj nečak predobro ve, da me jezi!



Če že moram biti teta, potem naj bom vsaj teta in ne tetka, kajti Viktorija ni samo Viktorija. Viktorija je torej gospa, moderna gospa, ki si je omislila svoj lastni blog. Kaj če bi namesto blog uporabljala besedo kolumna? Zveni bolj šik. Kajti kolumna je več kot dnevnik, je ponavljajoči članek, ki je objavljen v dnevnem časopisu, no, moja kolumna bo pač na spletu. Pa še beseda je bolj tradicionalna in včasih sem, kljub zapriseganju modernosti, malenkost konzervativna.



Nečak je dobro odnesel pete in sama sem se ponosno postavila pred računalnik ter začela pisati svojo prvo objavo. Toda, glej zlomka, napisala sem že tričetrt strani, ko sem pritisnila na nek gumb in izgubila celotno besedilo. Grr, grrr, grrrrr! Potem sva se še kakšna dva tedna z nečakom mučila, da sem obvladala to požrešno zver, ki mi je v hipu pojedla vse kar sem napisala.



Vmes pa sem pisala v zvezek, vse kar se mi je dogajalo in kar se mi še bo. Mala nezgoda me je naučila, da je vse kar je na roke napisano, še vedno najbolj zanesljivo.



Pa vendarle. Bravo, gospa Viktorija! sem se pohvalila, Uspelo ti je napisati svojo prvo objavo.





Vaša Viktorija.

P.S. Nasvidenje do jutri. Nekaj dobrega bom "skuhala".