Preskoči na glavno vsebino

Viktorija čistačica




Dober dan, dragi moji! 

Čistačica! Poskušajte izgovoriti to besedo na hitro. Se vam ne zavozla jezik? Meni se. Pa ne vem, zakaj. 

Ob sobotah sem čistačica. Gospa Viktorija, jaz, upognem svojo hrbtenico in se za en dan prelevim v pomožno hišno pomočnico. Vstanem ob petih zjutraj, si skuham kavo in medtem premišljujem, kako bi postala slavna Viktorija. Natanko ob sedmih se odpravim v Trst, tako kot veliko drugih žensk iz slovenske in hrvaške Istre. 

Nič kraljevskega in zmagovalnega, kajne? Ampak v meni vre optimizem v svoji najčistejši obliki. Vse sobote imam namreč rezervirane za fitnes, le da mi ni potrebno plačevati visokih članarin, ampak še nekaj malega zaslužim. Tako se žvižgajoč odpravim po stopnicah, kjer srečam sosedo, ki me pobara, da poskakujem kot kakšen otrok. Dobro, za gospo v zrelih letih, kajne? 

V Trstu čistim veliko hišo, kjer domuje gospa Julija. Zanimivo, še ena Julija! Te Julije me zadnje čase kar oblegajo. Gospa Julija je zamejska Slovenka, takoj po vojni je ostala brez staršev in se komaj štirinajstletna odpravila s trebuhom za kruhom v Trst. Tam je srečala gospoda Bruna in se z njim poročila. Gospa Julija, njeni domači jo kličejo Đuli, stara je nekaj čez sedemdeset let in pozna življenje v vseh njegovih niansah, je zelo prijazna oseba. Ampak, za denar, ki ga daje za čiščenje resnično zahteva veliko. Sedem ur intenzivnega in mikroskopskega čiščenja, ampak da ne bom krivična - tudi kosilo dobim in po njem si prižgem še cigareto. Vse bi bilo torej ok. Če bi me le pustila, da čistim tako kot sama znam. Vendar mi je že prvi dan dala vedeti, da me mora naučiti, kako se pravilno čisti hišo. In morala sem se upogniti še za kakšno stopinjo več. Gospa Julija je hiperaktivna gospodinja, ampak je vsa nesrečna, ker sama ne zmore več, ker ima kolena že popolnoma obrabljena in popolnoma revmatične roke. Pa vendar je slednje ne ovira dovolj. Če le zmore in če je tisto soboto koleno ne boli preveč, pospravlja skupaj z menoj in se povzpne tudi na lestev, da me je pošteno strah, ker ji lahko klecne noga in zgrmi na tla. 

Tako sem postala s čistočo obsedena še sama. Ko grem namreč v trgovino, se takoj zaletim v kotiček, kjer imajo čistila in vse pripomočke za čiščenje stanovanja. Ampak, metle, ki bi čistila sama, nimajo. Imajo samo vedra in močo vilede vseh oblik in čudežne krpice iz mikrovlaken. Če drugega ne, so vsaj privlačne barve. Včasih si kakšno omislim in si jo kupim. Kakšno darilo! In potem ne čutim več prisile po pospravljanju, ampak z veseljem preizkušam novo krpico na svojem pohištvu. Imam jih že polno omaro, prav tako kot jih ima gospa Julija v Trstu. Tudi raznovrstnih omel ji ne manjka. In ko je gospa Julija dobro razpoložena, mi podari kakšno novo čistilo, na primer za steklo. Resnično je čudežno. Okna postanejo kot bi bila izdelana iz samega kristala. 

No, nisem zbirateljica čevljev, sem pa zbiralka čudežnih krpic. Imam jih nabito polno omaro. Pa kaj potem, če niso čevlji! 

Ko končam svojo službo v Trstu, se poslovim od gospe Julije in gospoda Bruna in še dolgo me spremlja vonj po svežini in čistoči. Tako se vse blešči, ko odhajam, da bi se slavna kuharica Julija svoje kuhinje ne dotaknila, ker bi se je bala umazati. 

Zravnam hrbtenico in spet postanem gospa Viktorija.



Vaša Viktorija, čistačica










P.S. Na svidenje do jutri. Imam že idejo o čem bom pisala: Kaj je za Slovence kapitalizem












Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...
Objavite komentar
Preberite več