Čistačica! Poskušajte izgovoriti to besedo na hitro. Se vam ne zavozla jezik? Meni se. Pa ne vem, zakaj.
Ob sobotah sem čistačica. Gospa Viktorija, jaz, upognem svojo hrbtenico in se za en dan prelevim v pomožno hišno pomočnico. Vstanem ob petih zjutraj, si skuham kavo in medtem premišljujem, kako bi postala slavna Viktorija. Natanko ob sedmih se odpravim v Trst, tako kot veliko drugih žensk iz slovenske in hrvaške Istre.
Nič kraljevskega in zmagovalnega, kajne? Ampak v meni vre optimizem v svoji najčistejši obliki. Vse sobote imam namreč rezervirane za fitnes, le da mi ni potrebno plačevati visokih članarin, ampak še nekaj malega zaslužim. Tako se žvižgajoč odpravim po stopnicah, kjer srečam sosedo, ki me pobara, da poskakujem kot kakšen otrok. Dobro, za gospo v zrelih letih, kajne?
V Trstu čistim veliko hišo, kjer domuje gospa Julija. Zanimivo, še ena Julija! Te Julije me zadnje čase kar oblegajo. Gospa Julija je zamejska Slovenka, takoj po vojni je ostala brez staršev in se komaj štirinajstletna odpravila s trebuhom za kruhom v Trst. Tam je srečala gospoda Bruna in se z njim poročila. Gospa Julija, njeni domači jo kličejo Đuli, stara je nekaj čez sedemdeset let in pozna življenje v vseh njegovih niansah, je zelo prijazna oseba. Ampak, za denar, ki ga daje za čiščenje resnično zahteva veliko. Sedem ur intenzivnega in mikroskopskega čiščenja, ampak da ne bom krivična - tudi kosilo dobim in po njem si prižgem še cigareto. Vse bi bilo torej ok. Če bi me le pustila, da čistim tako kot sama znam. Vendar mi je že prvi dan dala vedeti, da me mora naučiti, kako se pravilno čisti hišo. In morala sem se upogniti še za kakšno stopinjo več. Gospa Julija je hiperaktivna gospodinja, ampak je vsa nesrečna, ker sama ne zmore več, ker ima kolena že popolnoma obrabljena in popolnoma revmatične roke. Pa vendar je slednje ne ovira dovolj. Če le zmore in če je tisto soboto koleno ne boli preveč, pospravlja skupaj z menoj in se povzpne tudi na lestev, da me je pošteno strah, ker ji lahko klecne noga in zgrmi na tla.
Tako sem postala s čistočo obsedena še sama. Ko grem namreč v trgovino, se takoj zaletim v kotiček, kjer imajo čistila in vse pripomočke za čiščenje stanovanja. Ampak, metle, ki bi čistila sama, nimajo. Imajo samo vedra in močo vilede vseh oblik in čudežne krpice iz mikrovlaken. Če drugega ne, so vsaj privlačne barve. Včasih si kakšno omislim in si jo kupim. Kakšno darilo! In potem ne čutim več prisile po pospravljanju, ampak z veseljem preizkušam novo krpico na svojem pohištvu. Imam jih že polno omaro, prav tako kot jih ima gospa Julija v Trstu. Tudi raznovrstnih omel ji ne manjka. In ko je gospa Julija dobro razpoložena, mi podari kakšno novo čistilo, na primer za steklo. Resnično je čudežno. Okna postanejo kot bi bila izdelana iz samega kristala.
No, nisem zbirateljica čevljev, sem pa zbiralka čudežnih krpic. Imam jih nabito polno omaro. Pa kaj potem, če niso čevlji!
Ko končam svojo službo v Trstu, se poslovim od gospe Julije in gospoda Bruna in še dolgo me spremlja vonj po svežini in čistoči. Tako se vse blešči, ko odhajam, da bi se slavna kuharica Julija svoje kuhinje ne dotaknila, ker bi se je bala umazati.
Zravnam hrbtenico in spet postanem gospa Viktorija.
Vaša Viktorija, čistačica
P.S. Na svidenje do jutri. Imam že idejo o čem bom pisala: Kaj je za Slovence kapitalizem
Komentarji
Objavite komentar