Zdravi zajtrk gospe Viktorije

Dragi, moji!

No, Viktorija s.p. je še kako aktualen v zadnjih letih.



Ostala sem brez službe in pristala med 120 tisoč nezaposlenimi. Kaj delati? S čim se v prihodnosti ukvarjati? S čim si zaslužiti vsakdanji kruh? Saj sama s seboj sem že imela velike načrte, predvsem sem se veselila prostega časa, kajti lahko bi se posvetila vsem svojim hobijem, ki so me že nestrpno čakali in me cukali za rokav. Skratka, nobene katastrofe nisem čutila. Ste kdaj čutili neznosno lahkost svobode? Če niste in bi si seveda slednje občutke želeli občutiti, je zavod fantastična priložnost.



Kakorkoli že, naenkrat sem imela ogromno časa. Zjutraj sem vstajala še vedno ob običajnem času kot bi se odpravila v službo, si skuhala kavo in se počasi prebujala, le da sem dlje ostajala v pižami. Te urice v pižami so mi neznansko prijale in podaljševale so se iz tedna v teden. Včasih si niti zob nisem umila, kajti želela sem se čimbolj produktivno posvetiti razmišljanju o tem, kaj bom počela naslednjih deset let do upokojitve. Upokojitve se nikakor nisem veselila, moja nemirna narava me je gnala v nenehne akcije in imela sem občutek, da sem končno dobila priložnost neštetih možnosti, tudi takih, ki jih opisujejo ameriški priročniki z zgodbami o uspehu in duhovne knjige, ki obljubljajo spravo s samim seboj.



Tako. V svoji sobi sem odprla pisarno, in kar je bilo najboljše, me je misel, da bi lahko opravljam delo, tudi v pižami, če se mi le zahoče, navdihovala. Jah, pisarno imam, ime Viktorija s.p. tudi, zdaj mi manjka samo še dejavnost, s katero bi se z veseljem ukvarjala. Nič lažjega! Veliko stvari z veseljem počnem. V roke sem vzela stare prazne rokovnike in pisala vanje vse, kar mi je padlo na pamet. Zadeve se moram lotiti projektno, sem si še rekla.



Hmm, hmm, hmm. Lahko bi kuhala domače marmelade, odprla bi trgovino in jo opremila tako, da bi neustavljivo privlačila ljudi, ki bi hočeš nočeš stopili vanjo in potem se ne bi mogli upreti zapeljivim steklenim kozarčkom z zapeljivimi živahnimi barvami sadne vsebine. Ampak, ponuditi bi jim morala nekaj zares posebnega, nekaj inovativnega, nekaj kreativnega, nekaj kar še ne obstaja na tem svetu. A ničesar pametnega si nisem mogla domisliti. Kaj pa žemljice? Lahko bi pekla domače žemljice in ljudi privabljala še z zajtrkom. Lahko bi zjutraj dostavljala sveže žemljice ljudem, ki so prezaposleni, ki delajo po dvanajst ur in tako prihranijo delodajalcem veliko denarja, ki bi jih morali odšteti za prispevke in davke in vse ostale nevšečnosti, ki jih imajo z zaposlenimi. No, ti zaposleni, utrujeni delavci si zjutraj ne utegnejo pripraviti zdravega zajtrka, imajo pa denar, da bi si udobje oziroma storitev priprave zajtrka lahko privoščili. Hmm, žemljice in marmelada, to pa ni ravno najbolj zdrav zajtrk. Domača marmelada je zdrava? Bela moka in vsi njeni ogljikovi hidrati so zdravi? Niso najbolj, kajne? Nekaj drugega si je potrebno izmisliti. Marmelada in sveže bele žemljice niso dovolj. Te bi bile za tiste, ki se požvižgajo na zdravo prehrano, ali pa za tiste, ki si želijo malo razvajanja. Ja, potem bi lahko delala zdrave sadne in zelenjavne napitke. Oh, idej je vendarle nešteto, samo čakajo, da se nekdo loti in jih spravi v pogon, da oživijo.



Rečeno, storjeno! Nakupila sem nekaj kilogramov sadja in nabavila majhne, lične kozarčke ter vse možne dišave, ki bi izboljšale že tako dober okus marmelade. Naslednjih nekaj tednov je bilo rezerviranih za iskanje pravih receptur, vkuhavanje marmelad in vseh ostalih monad, ki spadajo zraven. Vse sem si zabeležila - čas čiščenja sadja, kuhanja marmelade, skratka ves čas, ki sem ga porabila za izdelavo marmelade v ličen izdelek. Saj se ne bi preveč hvalila, toda marmelade so bile vse po vrsti zares okusne. Kaj okusne, odlične!



Potem sem se lotila naslednjega koraka. Preračunavanja stroškov. Še kasneje pa preračunavanja, koliko marmelade bi morala nakuhati in po kakšni ceni prodajati, da bi si prislužila eno niti ne preveč visoko plačo. Številke mi niso bile preveč všeč. Pričelo mi je zmanjkovati vsega - časa za kuhanje - marmelada se je prepočasi kuhala, - prostora za shranjevanje surovin, embalaže, - prostora za skladiščenje. Nujno bi potrebovala še kakšen par delovnih rok, ja in potem bi potrebovala trgovino, kamor bi lahko lepo po poličkah razkazovala lepe kozarčke. No, ko sem tako preračunavala, množila, delila, premetavala številke sem in tja, sem ugotovila, da bi bila moja marmelada draga kot je bil včasih žafran. Lahko bi zmanjšala delež sadja in povečala količino sladkorja, lahko se pogodim z dobavitelji za ugodnejšo ceno, a potem bi morala nabavljati enormno količino? Potrebovala bi enormno količino denarja, da bi zagnala svojo proizvodnjo. In sem se vrtela v krogu, dokler nisem iz njega izstopila in se nekako sprijaznila, da tako sladke in domače marmelade, ki bi bila tako dobra kot je bila babičina, zaenkrat ne bo.



Projekt Viktorijina prečudovita in okusna marmelada, po kateri brbončice na jeziku zaplešejo od ugodja, je propadel. Pospravila sem ga v predal pisalne mize.





Vaša Viktorija,

P.S. Pa saj je idej še cel kup! Viktoriji jih ne zmanjkuje.