Dragi, moji! Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla - spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom - to enostavno izbrišejo in jo podrejo - kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošljejo