Dragi moji! Že zelo dolgo se nisem oglasila. Pa najbrž ni nobene škode, kajti urednica je zelo uvidevna, le vsake toliko me spomni, da bi bilo lepo, če bi še kaj napisala. Imam pa perfekten izgovor. V tem času sem se upokojila in upokojenci nimajo nikoli časa in vedno se jim nekam mudi. Res je tako! Pa sem si obljubila, da meni se ne bo nikoli več mudilo. Tako so se minute in ure, kaj kmalu spremenile v dneve in mesece. Zanimivo! Ko malo razmisliš, kaj si naredil v vsem tem času, ugotoviš, da bore malo. Kakorkoli že, tu smo. V penziji. Če nas ne bo napadel kakšen komet, tak iz vesolja ali pa drugačen, se nam ni bati. Za položnice in kruh imam, vsaj do dolgotrajne oskrbe, upam, da je do takrat še nekaj časa. V tem času je treba nekaj storiti in ne samo uživati v brezdelju - tako sem si rekla in in stopila v akcijo. Poletni meseci so očitno "moji" in nekako mi je uspelo se potisniti v bolj aktivno preživljanje časa. Vsak večer kolesarim. Na plažo ne hodim več in v morju nise