Dragi moji! Zgodi se, da se včasih energije v telesu tako nakopičijo, da je treba sesti na kolo in oddirjati kamor te vodi srce. To se je meni zgodilo sredi največje poletne vročine. Sem kar šla! Navkljub neposrečeni uri za ljudi 60+ (kazalci so kazali nekaj čez 12. uro), še pogled na merilec baterije, Aha, tri pikice imam na razpolago. Dovolj bo do meje med Izolo in Koprom, potem se obrnem, da ne bom ob vso sapo. "Tako kot v času karantene," sem še pomislila. Vozila sem po obalni cesti, lepo po kolesarski stezi, kjer se je senca izmenično umikala upornim opoldanskim žarkom megličastega sonca. Z morja je pihal topel fen, ki pa je vseeno prijetno hladil moje prepoteno telo. Čudila sem se, da toliko ljudi ne upošteva napotkov zdravnikov, ki so po tv-ju vsak dan neutrudno ponavljali, naj ljudje ne hodijo ven pri opoldanskem soncu in naj se raje zadržujejo v prijetnem hladu lastnega doma. Tudi ozonska luknja se je tisti dan razpirala nad Koprom, kar je še posebej nevarno za lj...