Hiša tisočerih želja

 Dragi moji!  Zdaj sem že bolj domača s fb, pa tudi na računalniku sem bolj pogumna. Redno brskam tudi po internetu in seveda, ves čas spremljam naš Spletni čas (najbolj se ustavljam prav na svoji rubriki, priznam). Svetovali so mi, da naj kar se da veliko objav všečkam in naj napišem kakšen komentar. Zaželeno je tudi, da objave delim, ker Spletni čas in Kulturno društvo VNL bo to korona situacijo težko prebrodil. Smo v nekakšni borbi za preživetje, da ne izustim česa bolj bogokletnega.  No, in ko takole, res vsak dan, brskam po Spletnem času, se mi nekega dne prikažejo reklame. Pa ne tudi tu! sem vzdihnila. Še bolj razočarana sem bila, ko sem zadevo skomunicirala z našim tehničnim urednikom. Rekel mi je, da so se na uredništvu odločili, da bodo uporabili reklamni sistem, ki ga ponuja Billy Gates? (se spomnite moje objave Love Billy?), ali pa kar tisti ustanovitelj (ne spomnim se imena) Facebooka? ali pa tisti iz Googla? Skratka, ni mi povedal, čigave reklame prikazuje Spletni čas. Dru

  Dragi moji!  Ja, ja in še enkrat ja. Sem fiktivna oseba, fiktivna Viktorija, ki se pojavlja tu pa tam na tem blogu in trosi bedastoče, ki jim komajda verjamem tudi jaz sama. Le kako, da me je življenje pripeljalo do sem? Sklenila sem, da bom vse, kar se mi je dogajalo prejšnji trenutek in kaj zdajšnji trenutek zanikala. Zanikala bom sebe, zanikala bom karanteno in zanikala bom vse besede, ki sem jih v navalu veselja, navdušenja, jeze, žalosti, izrekla. Zanikala bom tudi lastna dejanja. Igrala se bom, da se mi tozadevne zadeve ne tičejo in so izven mene.  Kajti ... v času, ko to pišem, na delovni dan, so se mi dogodile protislovne reči. Pozno popoldan sem z balkona slišala vrišč in vesel direndaj na igrišču, ki pritiče samo razigranim otrokom. Videti je bil popolnoma navaden dan, bolj živahen kot ne, skratka nič kaj karantenski. In ko se je znočilo, sem si rekla, da bi bilo fajn, če bi si tudi sama ogrela otrdele kolke in stopala. Na hodniku sem si obula delovne teniske in delovno bun

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vrečki!), p