Hiša tisočerih želja

 Dragi moji!  Zdaj sem že bolj domača s fb, pa tudi na računalniku sem bolj pogumna. Redno brskam tudi po internetu in seveda, ves čas spremljam naš Spletni čas (najbolj se ustavljam prav na svoji rubriki, priznam). Svetovali so mi, da naj kar se da veliko objav všečkam in naj napišem kakšen komentar. Zaželeno je tudi, da objave delim, ker Spletni čas in Kulturno društvo VNL bo to korona situacijo težko prebrodil. Smo v nekakšni borbi za preživetje, da ne izustim česa bolj bogokletnega.  No, in ko takole, res vsak dan, brskam po Spletnem času, se mi nekega dne prikažejo reklame. Pa ne tudi tu! sem vzdihnila. Še bolj razočarana sem bila, ko sem zadevo skomunicirala z našim tehničnim urednikom. Rekel mi je, da so se na uredništvu odločili, da bodo uporabili reklamni sistem, ki ga ponuja Billy Gates? (se spomnite moje objave Love Billy?), ali pa kar tisti ustanovitelj (ne spomnim se imena) Facebooka? ali pa tisti iz Googla? Skratka, ni mi povedal, čigave reklame prikazuje Sp...

  Dragi moji!  Ja, ja in še enkrat ja. Sem fiktivna oseba, fiktivna Viktorija, ki se pojavlja tu pa tam na tem blogu in trosi bedastoče, ki jim komajda verjamem tudi jaz sama. Le kako, da me je življenje pripeljalo do sem? Sklenila sem, da bom vse, kar se mi je dogajalo prejšnji trenutek in kaj zdajšnji trenutek zanikala. Zanikala bom sebe, zanikala bom karanteno in zanikala bom vse besede, ki sem jih v navalu veselja, navdušenja, jeze, žalosti, izrekla. Zanikala bom tudi lastna dejanja. Igrala se bom, da se mi tozadevne zadeve ne tičejo in so izven mene.  Kajti ... v času, ko to pišem, na delovni dan, so se mi dogodile protislovne reči. Pozno popoldan sem z balkona slišala vrišč in vesel direndaj na igrišču, ki pritiče samo razigranim otrokom. Videti je bil popolnoma navaden dan, bolj živahen kot ne, skratka nič kaj karantenski. In ko se je znočilo, sem si rekla, da bi bilo fajn, če bi si tudi sama ogrela otrdele kolke in stopala. Na hodniku sem si obula delovne teniske ...

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...

  Dragi moji!  Veste kaj, zarečenega kruha se največ poje. Vseh 6 let, odkar pišem to kolumno, pardon, blog, kot mu pravijo v Spletnem času, sem se otepala fb obrazov, saj sem mislila, da so tam samo obrazi in nič drugega. Potem pa me je prijateljica le prepričala, da si ta slavni fb le malo bolj pogledam in ugotovila sem, da se tam dogajajo zanimivi trači. Drugi razlog za ogled fb je seveda nova spletna stran Spletnega časa (mimogrede, s pasico sem zadovoljna; kaj ni prav očarljiva?) in ves čas sem poslušala, kako mora vsak član promovirati Spletni čas na teh družbenih omrežjih. Tretji razlog, ta je prevladal, pa je, da se Viktorija Wit premalo pojavlja v vsej tej, meni izrazito zavozlani internetni mreži. Odločitev je torej padla. Prijazno in previdno sem prosila prijateljico (poglejte, koliko p-jev se je spet nabralo), da mi odpre račun.  In? Rezultat je tu! Imam svojo fb stran. Vesela sem do neba in nazaj! Viktorija je na poti k slavi, saj so mi že ob rojstvu z imenom...

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...

  Dragi moji! Priznam, zdaj, ko sem dodobra zakorakala v obdobje 60+ nisem več tako gibčna, kot sem bila še v obdobju 60-, tudi energija, kar nekam kopni in jo hitreje počrpam. Pa ne pomaga hrana, kajti, ali me zelenjava in sadje napihuje, pa kruh tudi, pa skoraj vse, kar pojem. Najbolje se počutim, ko sploh ne jem, ampak spet samo kakšen dan ali dva, potem me pokosi in telo je spet brez energije, kot mrtva riba. Jaz, ki bi tako rada počela tisoč stvari, mi komajda uspe narediti kakšno rutinsko malenkost. A dovolj tarnanja, a ne? Čeprav ... kamorkoli se ozrem, karkoli pogledam, pa če prižgem tv, pa če prebiram objave na fb, pa če grem na kavo s prijateljico, pa če sedim sama na klopi in opazujem morje in prisluhnem mimoidočim, povsod isto - korona, epidemija, fašizem, janšizem, vlada, korupcija, premier, ovce črne in bele, laži, levi, desni, prav, ni prav ... ta dvojnost na koncu mi najbrž gre že pošteno na živce, enkrat bi že lahko nehali s tem. Čeprav si nonstop ponavljam, da na ...

  Dragi moji! Čas je, da tudi jaz napišem še nekaj vrstic o življenju, ki se nam dogaja. Razmišljam namreč, v katerem, od devetih krogov Dantejevega pekla, se ta trenutek nahajamo. Rada bi verjela, da se nahajamo v zadnjem, in da bomo končno lahko prestopili prag vic, kjer nas bo sedanja situacija, ki jo doživljamo zaradi korona virusa očistila do te mere, da bomo lahko nekoč vstopili v nebesa. Prej moramo prehoditi še sedem strmih in kamnitih planot. Saj veste, katere? (požrešnost, pohlep, pohota ...) Ko jih presežemo, vstopimo v vrt, kjer bomo živeli po povsem drugih vrednotah, kot jih živimo danes. Utopija? Indija Koromandija? Jaz, Viktorija, upokojenka, sem še vedno otroško naivna, še vedno verjamem, da lahko postane rek: Življenje je lepo! resničen za vse ljudi na tem svetu. Ni nas preveč, kot nekateri trdijo, zemlja je dovolj prostorna, da lahko vsi živimo v simbiozi z njo. Hrane je dovolj za vse ljudi in dostojnega dela za človeka tudi, le vrednotiti bi ga bilo potrebno drug...