Preskoči na glavno vsebino

Pekel


 

Dragi moji!

Čas je, da tudi jaz napišem še nekaj vrstic o življenju, ki se nam dogaja.

Razmišljam namreč, v katerem, od devetih krogov Dantejevega pekla, se ta trenutek nahajamo. Rada bi verjela, da se nahajamo v zadnjem, in da bomo končno lahko prestopili prag vic, kjer nas bo sedanja situacija, ki jo doživljamo zaradi korona virusa očistila do te mere, da bomo lahko nekoč vstopili v nebesa. Prej moramo prehoditi še sedem strmih in kamnitih planot. Saj veste, katere? (požrešnost, pohlep, pohota ...) Ko jih presežemo, vstopimo v vrt, kjer bomo živeli po povsem drugih vrednotah, kot jih živimo danes. Utopija? Indija Koromandija?

Jaz, Viktorija, upokojenka, sem še vedno otroško naivna, še vedno verjamem, da lahko postane rek: Življenje je lepo! resničen za vse ljudi na tem svetu. Ni nas preveč, kot nekateri trdijo, zemlja je dovolj prostorna, da lahko vsi živimo v simbiozi z njo. Hrane je dovolj za vse ljudi in dostojnega dela za človeka tudi, le vrednotiti bi ga bilo potrebno drugače kot je vrednoteno zdaj.

Dajmo, združimo skupaj svoje moči, bodimo solidarni, bodimo empatični in pozabimo na globoke zamere. Slednje naj nam bodo samo v opomin, da ne stopimo vedno znova v začaran svet človeških blodenj in nedojemljivih fanatizmov, ki so se in se dogajajo tudi v času, ki ga živimo.

Karantena in grožnja smrti, ki trenutno preži na nas, naj bo tudi čas za razmislek o tem, kakšno življenje je za nas dobro življenje.

Vaša, 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...
Objavite komentar
Preberite več

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...
Objavite komentar
Preberite več