Preskoči na glavno vsebino

Popolni Prazniki



Dragi, moji! 

Zamujam s člankom, ampak, res nisem utegnila pisati. December mesec je ja tako poln vsega in toliko stvari je treba postoriti, od peke piškotkov do potičk, pa nabavljanje vseh darilčk (letos so bila še posebej majhna), pa sestavin za božično večerjo, pa božično kosilo in takoj za tem še za silvestrovo in praznične dneve v novem letu. Skratka, največ časa sem porabila (najprej sem zapisala besedo ponucala, pa sem jo potem popravila) za pripravo planov, kajti najtežje se je bilo odločiti, kaj pripraviti za slavnostne večerje in kosila in kako si razporediti čas, da bo vse v redu (štimalo) in da bodo obroki ravno pravi čas - ko bodo vsi moji lačni). Po praksi iz prejšnjih let sem bila najbolj nervozna takrat, ko sem stvari improvizirala in po res dolgih letih, sem si priznala, da tega talenta pač nimam. Še če vse silno skrbno načrtujem (najmanj mesec prej), ugotovim, da še vedno kupujem zadnji dan, tik pred zdajci (tudi letos je bilo tako), a letos, ne boste verjeli, je šlo vse bolj tekoče in gladko. Nisem sicer dobila, kar sem iskala, zataknilo se je pri pečenki (trgovine so bile izropane vsega, kar je bilo v akciji) in sem se morala na vrat na nos odločiti kar na licu mesta in spremeniti meni glavne jedi. Vse dobro, kar se konča dobro! Torej, od kod ta moj tekočast in gladek prehod v novo leto? Enostavno! Spremenila sem svoj pogled zornega kota, tako kot to svetujejo razni duhovni guruji, ki jih je po Fb res obilo. Za vsakega posameznika se kaj dobrega najde in vsakemu je nekaj pisano na kožo. Tako sem končno osvojila vsaj eno lekcijo. Ne vem, za koliko časa, ampak … povem vam, da se obrestuje. Praznike sem preživela na zelo miren način. 

Na silvestrski večer sem dala prt na mizo in mizo okrasila z vsem, kar se mi je v dolgih letih nabralo. Niti na kozarce z visokimi peclji nisem pozabila in na prtičke z božičnimi motivi. Ker mi zadnje čase primanjkuje idej (kar pa itak ni nič hudega, saj nobene silne ideje do sedaj nisem izpeljala), sem iskala ideje, ki krožijo po širni Sloveniji. Tako mi je prišlo na misel, da pripravim vsaj 6 pogrinjkov. Ker sem večinoma sama, sem si domislila še nekaj. Kaj, če bi na stole dala kar kartonske osebe in nanje nalepila obraze ljudi, ki so mi blizu. Ukradla sem idejo mlademu slovenskemu župniku, ki tako mašuje in po moderno snema maše ter jih širi po fb. Žal si tega nisem domislila prej, zakaj si te dejavnosti nisem vpisala v svoj plan!? Pa sem si rekla, Viktorija, saj še nisi za na oni svet, improviziraj, morda ti pa enkrat le uspe. Ostala sem sicer brez kartonskih ljudi v naravni velikosti (vse kartone sproti trgam, ločujem in mečem v kontejner za papir), nisem pa ostala brez fotografij meni ljubljenih oseb. Nalepila sem jih na stole in večerja je potekala popolno. Natanko ob 00:00 sem odprla še mini šampanjec in nazdravila vsem petim.

Čin čin, srečno in dobrohotno v leto 2021! 


Vaša,



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...