Dragi moji!
Mesec je minil s presenetljivimi obrati. Po dolgih dnevih rdeče faze skoraj celotne Slovenije, se je ta oranžno obarvala in v deželi obmorskih krajev je zavladalo splošno veselje. Veselili smo se druženja s prijatelji, odprtja šol, trgovin ... ter z optimizmom pričakovali obarvanost v rumeno, ko bi življenje lahko prešlo v skoraj normalno stanje, ko bi lahko popili kakšen kapučin v zdaj opustelih lokalih na morskem obrežju in ko bi lahko odšli v kak šoping v prestolnico ali pa čez mejo in še kam. Ampak, vse so bili računi brez krčmarja. Že po dveh dneh se je barva na Obali čudežno prelila v rdeče, namesto v rumeno-zeleno-pomladno-optimistično.
Ne vem natanko, koliko dni (mislim, da niti dober teden) smo dihali nekoliko svobodneje, vem pa, da se je obalno-kraška regija presenetljivo obarvala v rdeče kar čez noč. Še v petek in v soboto je na Obali mrgolelo ljudi iz vse Slovenije in vse je spominjalo na zlate poletne dneve, v nedeljo pa se je vse obrnilo na glavo, čeprav smo vsi mislili, da bo odlok začel veljati šele s ponedeljkom.
Tako smo mislili, oziroma tako sva mislili s prijateljico. Bila je nedelja, malce vetroven dan, da posedanje na nabrežju ni bilo prijetno in niti ni bil pravi čas za obnavljanje starih navad - nedeljski klepet s prijateljico in dobro kavo in z obvezno inventuro preteklega tedna. Dobili sva se na dogovorjenem mestu, z maskami na obrazu sva si naročili v bližnjem lokalu kavo za s sabo, mene pa je pot do centra že pošteno prepihala, da sem naročila čaj z medom. Veseli, da se po dolgem času vidiva, sva poiskali zavetrn prostor v bližnjem parku. Tam namreč obstaja klopca pod velikim okrasnim grmom, ki ščiti pred vetrom in dežjem. Sedli sva, upoštevajoč varnostno razdaljo in se predali užitku klepeta in srkanja pijače po požirkih. Nisva še obdelali vseh tem, ko zagledava policista, ki lepo počasi prihajata k nama. Hitro preverim, ali se še nahajava v okviru varne razdalje in potipam, ali je maska na svojem pravem mestu, kajti zadnjič, ko sem se peljala s kolesom, se mi je snela in veter jo je odnesel neznano kam. Da sem brez maske, sem opazila šele doma. Ok. Vse je bilo ok. Pa prideta policist in policistka do naju, jaz sem se jima prijazno smehljala z očmi, policistkine oči pa so ostale smrtno resne. Nič kaj prijazno naju ni nagovorila, strogo in resno je vprašala, ali živiva v skupnem gospodinjstvu, in ker sva odkimali, je rekla, da se morava takoj raziti, ker je tak odlok. “Čeprav drživa varnostno razdaljo?” sem vprašala. “Ja,” je trdo rekla in že sta hitela k novim nevednežem naproti.
Kaj sva torej naredili s prijateljico? Ubogljivo sva se razšli, veseli, da sva bili deležni samo opozorila in ne kakšne multe. Toda, bolj, ko sem hodila proti domu, bolj me je veselost popuščala, veselost je namreč nehote počasi prešla v užaljenost. Ja, počutila sem se močno užaljeno. Še včeraj so se ljudje iz vse Slovenije brezskrbno sprehajali, o kakšni varnostni razdalji ni bilo ne duha ne sluha, danes pa mene, ki se ves čas (skoraj vedno) držim novodobnih pravil, malodane oglobijo.
Če bi bila mlajša, bi policistom popihala prej, kot bi utegnili priti do mene. Saj ni čudno, da postajamo vsi po malem neubogljivi in čudim se, da se mladina ne upre še bolj kot se.
Vaša,
P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.
Vaša P in F in še vedno Oranžna, tokrat še Užaljena Viktorija
Komentarji
Objavite komentar