Preskoči na glavno vsebino

Na pomoč

 


Dragi moji!


Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi.
Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, vsaj trgovine z oblačili ostale odprte. Na Obali so bile odprte le slab teden in v tem času mi ni uspelo kupiti, kar sem nameravala. Razlog ni bil v moji lenobi, ampak najprej nisem imela denarja, zdaj, ko ga imam - skrbno odmerjenega, pa ga ne morem porabiti. Čeprav, če dobro pomislim … sem v tem enoletnem obdobju postala nekoliko bolj udobnostna, v smislu, saj se mi nikamor ne mudi, saj bi lahko delala več, pa nič ni tako zelo nujnega, časa imam vendar na pretek, čeprav ura še vedno tiktaka, kot je prej. Tako mi je včasih težko vstati, se umiti, se počesati, se prhati, si nalakirati nohte, si skuhati … včasih se mi ne da niti skuhati kave, ki mi je še pred kratkim tako dišala in povzročala užitek srkanja po požirkih, v redki samoti in s svojimi mislimi. Kaj šele, da bi se lotila spomladanskega čiščenja stanovanja! Aaahhhh! 

Edino, kar mi pride na misel, je klic: Na pomoč! Reši se, kdor se more. 


Vaša,




P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.

Vaša P in F in žareče rdeča Viktorija

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...
Objavite komentar
Preberite več

Vrnitev na začetek

    Dragi moji! Tudi v poziciji ŠAHMAT se najde rešitev iz zagate. Vrnitev na sam začetek.  Za začetek sem si ponovno odprla svoj blog in izmed vzorčkov, ki mi jih predlaga, mi je še vedno najbolj všeč ta, kjer lahko poljubno spreminjaš obliko, pač po svojem trenutnem razpoloženju in okusu. Oglej si mojo prvo objavo na povezavi Hiša tisočerih želja Oglej si moj prvi blog. Tudi ta ni tako zelo slab, a ne? Prigode gospe Viktorije Vaša, 
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več