Preskoči na glavno vsebino

Na pomoč

 


Dragi moji!


Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi.
Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, vsaj trgovine z oblačili ostale odprte. Na Obali so bile odprte le slab teden in v tem času mi ni uspelo kupiti, kar sem nameravala. Razlog ni bil v moji lenobi, ampak najprej nisem imela denarja, zdaj, ko ga imam - skrbno odmerjenega, pa ga ne morem porabiti. Čeprav, če dobro pomislim … sem v tem enoletnem obdobju postala nekoliko bolj udobnostna, v smislu, saj se mi nikamor ne mudi, saj bi lahko delala več, pa nič ni tako zelo nujnega, časa imam vendar na pretek, čeprav ura še vedno tiktaka, kot je prej. Tako mi je včasih težko vstati, se umiti, se počesati, se prhati, si nalakirati nohte, si skuhati … včasih se mi ne da niti skuhati kave, ki mi je še pred kratkim tako dišala in povzročala užitek srkanja po požirkih, v redki samoti in s svojimi mislimi. Kaj šele, da bi se lotila spomladanskega čiščenja stanovanja! Aaahhhh! 

Edino, kar mi pride na misel, je klic: Na pomoč! Reši se, kdor se more. 


Vaša,




P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.

Vaša P in F in žareče rdeča Viktorija

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

  Dragi moji!  Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem? Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apok...

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...

Oranžna faza

Dragi, moji!  Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla - spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom - to enostavno izbrišejo in jo podrejo - kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošlj...