Pegola

Dragi moji! 

Ta mesec pišem dvakrat. Razlog je en sam. Komaj sem poslala v uredništvo prejšnje besedilo, bila je velika sobota, zadnji dan velikonočnega tridnevja, ko sem se spomnila, da bodo trgovine zaprte kar dva dni, moja zaloga hrane v omarici pa skromna. Zadnji trenutek sem se spomnila, da bi bilo dobro kupiti tudi jajčka, kakšno šunko in hren in morda kakšno pinco. 

Treba bo v trgovino. Pred tem sem že pripravljala kosilo in na štedilniku sem dušila zrezke. Kuhinja je prijetno dišala in obetalo se je dobro kosilo, kot se za praznike spodobi. Vse je bilo pripravljeno, krompir olupljen, solata očiščena, narezana in oprana, ura pa še prezgodnja za obed. Spremenila sem plan. V trgovino bom šla pred kosilom. Ko sem si napisala na listek, kaj vse moram kupiti, sem preverila še stanje zrezkov in povečala temperaturo, da močno segrejem kozico. Tik preden bom šla iz hiše, bom ploščo ugasnila, zrezki pa se bodo lepo dušili še lep čas, medtem ko bom pridno nabirala izdelke v nakupovalno košaro. Nato sem se preoblekla, preverila, ali imam masko, denarnico in torbo za špežo, se zavihtela na kolo in odhitela v trgovino. Joj, prejoj, na pol poti sem se spomnila na zrezke in na ploščo, ki je nisem ugasnila. Zabremzala sem, da me je skoraj vrglo čez balanco, obrnila kolo in poganjala na vso moč. Kolo sem pustila kar sredi dvorišča in odvihrala po stopnicah, vmes me je sosed, ki je sedel na klopci, spraševal, ali sem kaj pozabila, a sem samo nekaj zamrmrala in tekla po stopnicah, kakor da bi šlo za življenje in smrt. Kot nalašč se mi je ključ vhodnih vrat vedno znova izmuznil in tudi ključavnice nisem takoj zadela. Stopnišče je že smrdelo po zažganem in moja kuhinja je bila zadimljena in zrezki v kozici so spominjali na črne brikete. Še dobro, da je moj štedilnik pameten in ob preveliki temperaturi sam ugasne ploščo. Žalostno sem gledala zrezke, ki so romali direktno v smeti, vmes rekla kakšno sočno, hitela odpirati okna in delati prepih. Le kaj si bodo mislili sosedje! Spet je zapalila kosilo, najbrž! To se samo meni redno dogaja, resda vemo vsi, kdo kuha golaž navsezgodaj zjutraj in kdo kuha zelje in pasulj ter kdo peče ribe, vemo tudi, kdaj se pečejo palačinke, a vonj po zažganem prihaja samo iz mojega stanovanja. Pa sem si že milijonkrat rekla, da bom vsesplošno prisotna v kuhinji, medtem ko kuham in da ne bom vmes počela še druge stvari - tako grdo navado pač imam. Zadnje čase mi je celo uspevalo. Do danes! 

In potem sem se spomnila, da sem v prejšnjem pismu napisala, da zaradi karantene nimam snovi za pisanje bloga, ker se mi nič nerodnega ne dogaja. Evo! Kaj da ne! Takoj me je nekaj opomnilo, da je Viktorija še vedno stara Viktorija in ne neka karantenska Viktorija. 

Nadaljevanje? Nič. Medtem ko se je stanovanje zračilo, sem šla v trgovino, nakupila izdelke iz seznama na listku, ki sem mu dodala paket tankih puranjih zrezkov, ki se hitro spečejo. Da pa ne bi šlo preveč gladko, mi je nazaj grede počila sprednja guma na kolesu. Sklenila sem, da me ne bo nič spravilo s tira. Mirno sem sprejela še to dejstvo, doma sem dokončala kosilo, prepih ni uspel spraviti vonja po zažganem, ki me je opozarjal na skrajno previdnost. Nato sem sklenila, da bom barvala jajca šele v nedeljo. Sobotna pegola bi lahko povzročila še kakšno drugo nevšečnost. Previdnost ni nikoli odveč. 

Vaša, 

P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.

Vaša P in F in žareče rdeča Viktorija