Preskoči na glavno vsebino

Povožena

 


Dragi moji! 

Čeprav trenutno smo že v pomladno-zeleni fazi kar se tiče epidemije (če zanemarimo, da je še vedno razglašena epidemija) in čeprav je pomlad (nekoliko deževna in mrzla, kot bi bilo za mesec maj primerno) in čeprav se nam tako želeno poletje hitro približuje in ... v tem trenutku bi lahko naštevala še en kup drugih pozitivnih novic, se jaz, Viktorija Wit, že ves teden počutim, kot bi me povozil vlak. 

Kot zgledna državljanka sem se odločila, da se bom cepila. In sem se prijavila, čeprav ne med prvimi, ter bila presenetljivo hitro poklicana. Čakala nisem niti dobra dva tedna, ko me preseneti klic, da lahko pridem na cepljenje, ker se je sprostilo eno mesto, ker si je pač nekdo premislil. In čeprav naj bi se glede na mojo starost lahko cepila le z AstraZeneco, me je doletela "sreča", ker mi je nekdo odstopil cepivo Phyzer, za kar se mu lepo zahvaljujem. In sem šla. Vse, kar je bilo zaznati od reakcij na cepivo, me je bolela roka na mestu cepljenja in nekoliko brez energije sem se še kakšen teden počutila.

Toda ... danes je že en teden od tega, kar sem bila cepljena v drugo in zdaj naj bi bila moja imunost na višku. 

Rezultat? Molekule mRNK so vzele svoje poslanstvo resno, reakcije na celice najbrž delujejo neznansko hitro in neumorno in moje telo se je v zadnjih dveh dneh pošteno utrudilo. Prvič, že ves teden sem nahodna in sklepi me bolijo veliko bolj kot pred cepljenjem, drugič, precej močno me boli tudi kolk, da ko hodim, kar vidno šepam. Skratka, tretjič, počutim se dokaj zanič, nikakor pa ne tako slabo, da bi iskala pomoč pri zdravniku. 

In že skoraj ves mesec je tak. Zdaj pa ne vem ali zaradi cepljenja ali zaradi vremena ali zaradi moje starosti, kajti 60+ prinašajo pač take in podobne nevšečnosti. Privaditi se je treba temu dejstvu in življenje bo steklo lahkotnejše. 


Vaša,




P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.

Vaša P in F in pomladno zelena Viktorija

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Politična juha

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več

Prijazna PIKT-ORI-JA

  Dragi moji!  Počutim se izzvana, da odgovorim na komentar sodelavke Zarje Trkman. Pa tudi - v navalu navdušenja sem ji obljubila, da ji bom odgovorila v Spletnem času. Saj je to zdaj zelo moderno in več kot očitno je, da bo splet postal edini vir komunikacije med ljudmi. Res je bil skrajni čas, da si poiščem Facebookove prijateljice in prijatelje. Opazila sem, da ljudje preko facebooka pijejo jutranjo kavo, pošiljajo si rojstnodnevne rožice, se obveščajo med seboj o tragičnih nesrečah, zaupajo njihove težave, še bolj pa tuje. “Tako pač je narejen ta svet,” mi je ravno danes rekel moj klepetalni znanec v živo. (Ja, seveda, držala sva varnostno razdaljo, saj se držim vseh pravil, ki jih določa vlada, pa če se sliši še tako ubogljivo in upogljivo. Taka sem pač. Ubogljiva in upogljiva! Vse neumnosti, ki jih naredim, jih naredim iz nerodnosti in raztresenosti. Na primer, da vstopim v zaprt prostor brez maske ali pa da jo pozabim doma ali pa da je ne najdem (pa bi morala biti v vr...
Objavite komentar
Preberite več