Povožena

 

Dragi moji! 

Čeprav trenutno smo že v pomladno-zeleni fazi kar se tiče epidemije (če zanemarimo, da je še vedno razglašena epidemija) in čeprav je pomlad (nekoliko deževna in mrzla, kot bi bilo za mesec maj primerno) in čeprav se nam tako želeno poletje hitro približuje in ... v tem trenutku bi lahko naštevala še en kup drugih pozitivnih novic, se jaz, Viktorija Wit, že ves teden počutim, kot bi me povozil vlak. 

Kot zgledna državljanka sem se odločila, da se bom cepila. In sem se prijavila, čeprav ne med prvimi, ter bila presenetljivo hitro poklicana. Čakala nisem niti dobra dva tedna, ko me preseneti klic, da lahko pridem na cepljenje, ker se je sprostilo eno mesto, ker si je pač nekdo premislil. In čeprav naj bi se glede na mojo starost lahko cepila le z AstraZeneco, me je doletela "sreča", ker mi je nekdo odstopil cepivo Phyzer, za kar se mu lepo zahvaljujem. In sem šla. Vse, kar je bilo zaznati od reakcij na cepivo, me je bolela roka na mestu cepljenja in nekoliko brez energije sem se še kakšen teden počutila.

Toda ... danes je že en teden od tega, kar sem bila cepljena v drugo in zdaj naj bi bila moja imunost na višku. 

Rezultat? Molekule mRNK so vzele svoje poslanstvo resno, reakcije na celice najbrž delujejo neznansko hitro in neumorno in moje telo se je v zadnjih dveh dneh pošteno utrudilo. Prvič, že ves teden sem nahodna in sklepi me bolijo veliko bolj kot pred cepljenjem, drugič, precej močno me boli tudi kolk, da ko hodim, kar vidno šepam. Skratka, tretjič, počutim se dokaj zanič, nikakor pa ne tako slabo, da bi iskala pomoč pri zdravniku. 

In že skoraj ves mesec je tak. Zdaj pa ne vem ali zaradi cepljenja ali zaradi vremena ali zaradi moje starosti, kajti 60+ prinašajo pač take in podobne nevšečnosti. Privaditi se je treba temu dejstvu in življenje bo steklo lahkotnejše. 

Vaša,

P.S. Prijazno prosim, komentirajte moj članek, všečkajte ga in delite ga med svoje prijatelje.

Vaša P in F in pomladno zelena Viktorija