Preskoči na glavno vsebino

Ma, kaj me briga

 


Dragi moji!

V uredništvu KD VNL vlada prava mrzlica - ta 10. obletnica Spletnega časa čudno vpliva na vse nas, ali pa položaj planetov in raznorazne/i vedeževalke/i in jasnovidke/i tako nenavadno vplivajo na nas. 

Nenadoma stvari, ki si jih do sedaj nismo upali pokazati javno, jih sedaj mirno objavljamo, letos bodo kapljale dan za dnem, vse dokler se nam bo zdelo vredno, tako obljublja ožje uredništvo. 

Toda, nekaj je v zraku. Mi, starejša populacija, smo se po Covidu zbudili v neki čuden in nov svet, tako pravijo tudi moje prijateljice.  Nekateri ljudje se obnašajo čudno (ali pa se jaz, kdo ve?). Nenadoma opažam stvari, ki jih prej nisem, bodisi, ker sem bila preveč zatopljena in produktivno naravnana v delo, bodisi zaradi neizpodbitnega dejstva, da se staram. 

Tudi naši sosedje se čudno obnašajo, eni stresajo tepihe kar na stopnišču in na podest spodnje sosede, eni otresajo rjuhe in deke skozi okno, eni puščajo cele omare v kotičkih za ločevanje smeti, eni izkoriščajo svojo mladostno hitrost, da lahko sedejo na sedež v avtobusu, eni zaparkirajo soseda, da ne more ven, čeprav so okoli še prazna parkirna mesta. 

Dobro, no, vse to se je dogajalo tudi pred Covidom, porečete. Res je! 

Ampak, ampak ... še nikoli nisem slišala stavka "Ma, kaj me briga!" tako pogosto, kot ga slišim dandanes. In kar je še najbolj presenetljivo - izrekajo ga prav vse generacije - od tistih, ki so komaj stopili v četrto starostno obdobje, do oseb srednjih let, pa malo manjših - vse do otrok različnih starosti, moških in žensk, še malčka sem slišala zavpiti: "Bliga me!". 

Kaj to pomeni? Pojma nimam!


Nevedna, 




P.S. Nisem pa še slišala, da bi izrekel ta stavek človek spoštljive starosti. Ti še vedno verjamejo, da živijo v prejšnjem življenju. 

P.S. Spletna lektorica mi je popravila stavek, 'Ma, kaj me briga' v 'Ma, zakaj mi je vseeno.' Ali je to vprašanje? Če je, potem lahko odgovorim. Niti se mi ne sanja, pojma nimam.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pinki barva in srčki

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...
Objavite komentar
Preberite več

Vrnitev na začetek

    Dragi moji! Tudi v poziciji ŠAHMAT se najde rešitev iz zagate. Vrnitev na sam začetek.  Za začetek sem si ponovno odprla svoj blog in izmed vzorčkov, ki mi jih predlaga, mi je še vedno najbolj všeč ta, kjer lahko poljubno spreminjaš obliko, pač po svojem trenutnem razpoloženju in okusu. Oglej si mojo prvo objavo na povezavi Hiša tisočerih želja Oglej si moj prvi blog. Tudi ta ni tako zelo slab, a ne? Prigode gospe Viktorije Vaša, 
Objavite komentar
Preberite več

Ustavimo konje, ustavimo svet

Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl...
Objavite komentar
Preberite več