Hiša tisočerih želja

  Dragi moji!  Bliža se jesen in nihče ne ve, kakšno življenje nas čaka v prihodnosti (te maske, ta virus, karantena in podobno).  Kakorkoli že, uredništvo Spletnega časa prenavlja spletno stran, ki bo ugledala luč sveta nekje do začetka jeseni. No, tudi mene so vprašali, ali si želim kakšno izboljšavo in spremembo. Zastrigla sem z ušesi, kajti nove stvari me vedno zanimajo. Predlagali so mi dve možnosti: Ali izbiro fotografij, ki bi popestrile moje prispevke, ali posebej zame oblikovano pasico. Hmm, zadnja možnost mi je bila najbolj všeč, naredili bodo nekaj samo zame - meni, za mene, pravo personalizirano pasico. Toda tu so se začele težave, kajti moje želje in predlogi nobenim niso bili pogodu. Navijala sem za pinki barvo, tako, kot jo ima rada tudi naša slovenska vlogerka, Lepa Afna. Tudi oblika črk, ki sem jih izbrala, jim ni šla v nos. In nazadnje tudi srčki, ki sem jih hotela imeti vsepovsod, jim niso bili všeč.   "Preveč pocukrano je vse skupaj, Viktorij...

  Dragi moji! Priznam, zdaj, ko sem dodobra zakorakala v obdobje 60+ nisem več tako gibčna, kot sem bila še v obdobju 60-, tudi energija, kar nekam kopni in jo hitreje počrpam. Pa ne pomaga hrana, kajti, ali me zelenjava in sadje napihuje, pa kruh tudi, pa skoraj vse, kar pojem. Najbolje se počutim, ko sploh ne jem, ampak spet samo kakšen dan ali dva, potem me pokosi in telo je spet brez energije, kot mrtva riba. Jaz, ki bi tako rada počela tisoč stvari, mi komajda uspe narediti kakšno rutinsko malenkost. A dovolj tarnanja, a ne? Čeprav ... kamorkoli se ozrem, karkoli pogledam, pa če prižgem tv, pa če prebiram objave na fb, pa če grem na kavo s prijateljico, pa če sedim sama na klopi in opazujem morje in prisluhnem mimoidočim, povsod isto - korona, epidemija, fašizem, janšizem, vlada, korupcija, premier, ovce črne in bele, laži, levi, desni, prav, ni prav ... ta dvojnost na koncu mi najbrž gre že pošteno na živce, enkrat bi že lahko nehali s tem. Čeprav si nonstop ponavljam, da na ...

  Dragi moji! Čas je, da tudi jaz napišem še nekaj vrstic o življenju, ki se nam dogaja. Razmišljam namreč, v katerem, od devetih krogov Dantejevega pekla, se ta trenutek nahajamo. Rada bi verjela, da se nahajamo v zadnjem, in da bomo končno lahko prestopili prag vic, kjer nas bo sedanja situacija, ki jo doživljamo zaradi korona virusa očistila do te mere, da bomo lahko nekoč vstopili v nebesa. Prej moramo prehoditi še sedem strmih in kamnitih planot. Saj veste, katere? (požrešnost, pohlep, pohota ...) Ko jih presežemo, vstopimo v vrt, kjer bomo živeli po povsem drugih vrednotah, kot jih živimo danes. Utopija? Indija Koromandija? Jaz, Viktorija, upokojenka, sem še vedno otroško naivna, še vedno verjamem, da lahko postane rek: Življenje je lepo! resničen za vse ljudi na tem svetu. Ni nas preveč, kot nekateri trdijo, zemlja je dovolj prostorna, da lahko vsi živimo v simbiozi z njo. Hrane je dovolj za vse ljudi in dostojnega dela za človeka tudi, le vrednotiti bi ga bilo potrebno drug...

  Dragi moji!  Tako! Štirinajstdnevno karanteno sem uspešno prestala in če malo potresem z glavo, sem še kolikor toliko prisebna. Vsaj tako se mi zdi! Moje prijateljice me še niso opozorile, da se čudno obnašam oz. da čudno govorim - družimo se po telefonu, vidimo se preko kamer), in zdi se, da znam kolikor toliko plavati v tem filmu, z neko čudno stransko vlogo. Priznajte, pomislite: Ali se tudi vam dozdeva, da je to, kar se nam dogaja, kot nekakšen triler s slabim scenarijem? Tako! Zase trdim, da sem zgledna in ubogljiva državljanka (vsaj enkrat - in to priznam, tokrat zelo zelo iskreno, da bolj pristna skoraj ne morem biti). Ker se mi zdi, da se nam dogaja nekaj, čemur resnično ni pomoči, ne glede na to ali gre za novodobno kugo, ki nas bo skoraj vse izbrisala iz zemeljskega obličja, ali so nam virus poslali vesoljci, ali pa kakšen norec in psihopat, ali celo smo udeleženi v nekem družbenem eksperimentu, ki ga je odobrila "globalna skupnost", ali nam grozi res totalna apok...

  Dragi moji!  Še nikoli nisem bila tako brez ideje, o čem bi pisala, kot vse te dneve v letošnjem letu dvajset dvajset. Zdaj, ko nimam več omejitev, ko sem prerezala še zadnje vrvi, ki so me zavezovale tako, da se nisem počutila dovolj svobodna pri pisanju zaradi vseh mogočih p-jev, torej, zdaj, ko imam zares popolno svobodo in sem skorajda brez vsakršne skrbi ... zdaj o gospe Viktoriji ni nobene sledi. Ni idej, ni navdiha, ni ničesar, kar bi me napolnjevalo ... eh, ena sama praznina. Vse, kar mi pade na misel, je spomin na babico, ko je klicala svoje kokoške s pi, pi, pi ... in ta pi mi odzvanja v glavi, samo da se moj pi nekako nadaljuje v nekakšno kletvico. Tako, da, ne vem, če meni koristi vsa ta svoboda, ki se mi je vse življenje prikazovala kot nekaj nedosegljivega, izmuzljivega, a kot edina rešiteljica vseh mojih tegob, kajti zdaj se mi dozdeva, da je bilo vse moje hrepenenje le izgovor lastnega nezadovoljstva. Ali pa. Ali pa sem se v vsem tem času preveč upehala in zd...

Dragi moji! Danes je 1. december 2019 in oznanjam, da bom tik pred nastopom naslednjega desetletja prekinila pisanje na p, ker me slednje preveč omejuje. Rada bi namreč napredovala, vsaj za majhno, nizko stopničko v svoji veščini pisanja in snovanja svojih pisem vam, dragi moji zvesti bralci. Saj ne vem natanko, koliko vas je, ki berete Dnevnik gospe Viktorije Wit, upam, da vas je vsaj peščica, sicer, se bojim, da me bodo v Spletnem času ukinili. Pisala bom tako, malce raztreseno, o tem in onem, brez neke rdeče niti, brez kakršnega koli reda. Ni vrag, da iz vsega skupaj ne nastane nekaj dobrega :) No, neka vrsta rdeče nitke kratkih pisemc pa bo vseeno ostala. Pisala vam bom svoje nenavadne dogodivščine, pa ne bom ostala samo pri svojih, snov bom črpala tudi od svojih prijateljev in znancev, za katere vem, da mi ne bi zamerili malce obrekljivosti in hudomušnosti. Danes imam v mislih spet eno zgodbico, ki enostavno ne sme v pozabo. Današnje pismo ima naslov Billy in ko sem pobrskala mal...

  Hej, brother! Ta objava je brez mojega komentarja.  https://www.youtube.com/watch?v=YxIiPLVR6NA   Vaša, Viktorija