Hiša tisočerih želja

  Dragi moji! Zgodi se, včasih, pravzaprav precej pogosto, ko se energije nakopičijo, da se sprašuješ, ali je še kakšna možnost, da bi stopil iz situacije, ki te obkroža že leta in leta. Ta situacija je pozicija MAT. ŠAH MAT! Vaša, 

  Dragi moji! Zgodi se, da se včasih energije v telesu tako nakopičijo, da je treba sesti na kolo in oddirjati kamor te vodi srce. To se je meni zgodilo sredi največje poletne vročine.  Sem kar šla! Navkljub neposrečeni uri za ljudi 60+ (kazalci so kazali nekaj čez 12. uro), še pogled na merilec baterije, Aha, tri pikice imam na razpolago. Dovolj bo do meje med Izolo in Koprom, potem se obrnem, da ne bom ob vso sapo. "Tako kot v času karantene," sem še pomislila. Vozila sem po obalni cesti, lepo po kolesarski stezi, kjer se je senca izmenično umikala upornim opoldanskim žarkom megličastega sonca. Z morja je pihal topel fen, ki pa je vseeno prijetno hladil moje prepoteno telo. Čudila sem se, da toliko ljudi ne upošteva napotkov zdravnikov, ki so po tv-ju vsak dan neutrudno ponavljali, naj ljudje ne hodijo ven pri opoldanskem soncu in naj se raje zadržujejo v prijetnem hladu lastnega doma. Tudi ozonska luknja se je tisti dan razpirala nad Koprom, kar je še posebej nevarno za lj...

  Dragi moji! Jaz ne zmorem več ... reši se, kdo zmore ... Alen Vidović mi pravi: Ja ne mogu više tako ... Parni valjak me je totalka povozil ... Crvene jabuke razžalostile ...                                                               Amy Winehouse pravi: Back to black Nikogršnja, 

 Dragi moji! Že zelo dolgo se nisem oglasila. Pa najbrž ni nobene škode, kajti urednica je zelo uvidevna, le vsake toliko me spomni, da bi bilo lepo, če bi še kaj napisala. Imam pa perfekten izgovor. V tem času sem se upokojila in upokojenci nimajo nikoli časa in vedno se jim nekam mudi. Res je tako! Pa sem si obljubila, da meni se ne bo nikoli več mudilo. Tako so se minute in ure, kaj kmalu spremenile v dneve in mesece. Zanimivo! Ko malo razmisliš, kaj si naredil v vsem tem času, ugotoviš, da bore malo.  Kakorkoli že, tu smo. V penziji. Če nas ne bo napadel kakšen komet, tak iz vesolja ali pa drugačen, se nam ni bati. Za položnice in kruh imam, vsaj do dolgotrajne oskrbe, upam, da je do takrat še nekaj časa. V tem času je treba nekaj storiti in ne samo uživati v brezdelju - tako sem si rekla in in stopila v akcijo. Poletni meseci so  očitno "moji" in nekako mi je uspelo se potisniti v bolj aktivno preživljanje časa. Vsak večer kolesarim. Na plažo ne hodim več in v morju ...

  Dragi moji!  Čeprav trenutno smo že v pomladno-zeleni fazi kar se tiče epidemije (če zanemarimo, da je še vedno razglašena epidemija) in čeprav je pomlad (nekoliko deževna in mrzla, kot bi bilo za mesec maj primerno) in čeprav se nam tako želeno poletje hitro približuje in ... v tem trenutku bi lahko naštevala še en kup drugih pozitivnih novic, se jaz, Viktorija Wit, že ves teden počutim, kot bi me povozil vlak.  Kot zgledna državljanka sem se odločila, da se bom cepila. In sem se prijavila, čeprav ne med prvimi, ter bila presenetljivo hitro poklicana. Čakala nisem niti dobra dva tedna, ko me preseneti klic, da lahko pridem na cepljenje, ker se je sprostilo eno mesto, ker si je pač nekdo premislil. In čeprav naj bi se glede na mojo starost lahko cepila le z AstraZeneco, me je doletela "sreča", ker mi je nekdo odstopil cepivo Phyzer, za kar se mu lepo zahvaljujem. In sem šla. Vse, kar je bilo zaznati od reakcij na cepivo, me je bolela roka na mestu cepljenja in nekoliko ...

Dragi moji!  Ta mesec pišem dvakrat. Razlog je en sam. Komaj sem poslala v uredništvo prejšnje besedilo, bila je velika sobota, zadnji dan velikonočnega tridnevja, ko sem se spomnila, da bodo trgovine zaprte kar dva dni, moja zaloga hrane v omarici pa skromna. Zadnji trenutek sem se spomnila, da bi bilo dobro kupiti tudi jajčka, kakšno šunko in hren in morda kakšno pinco.  Treba bo v trgovino. Pred tem sem že pripravljala kosilo in na štedilniku sem dušila zrezke. Kuhinja je prijetno dišala in obetalo se je dobro kosilo, kot se za praznike spodobi. Vse je bilo pripravljeno, krompir olupljen, solata očiščena, narezana in oprana, ura pa še prezgodnja za obed. Spremenila sem plan. V trgovino bom šla pred kosilom. Ko sem si napisala na listek, kaj vse moram kupiti, sem preverila še stanje zrezkov in povečala temperaturo, da močno segrejem kozico. Tik preden bom šla iz hiše, bom ploščo ugasnila, zrezki pa se bodo lepo dušili še lep čas, medtem ko bom pridno nabirala izdelke v nakup...

  Dragi moji! Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi. Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, ...