Dragi moji! Ob vsej tej poplavi besed, bombastičnih naslovov člankov, novinarjev in dopisnikov, ki se trudijo na vse načine, da bi bila njihova novica privlačnejša in zanimivejša za bralca, bi človek najrajši sedel na prvo raketo, ki jo ponujajo, zdaj Kitajci, zdaj Tajvanci, zdaj Američani, zdaj Rusi, zdaj Korejci, zdaj Novozelanci ... pa še kdo - povejte mi, kdo si lahko vse te stvari zapomni? Jasno je, da na raketo ne morem, ker sem čisto navadna državljanka države Slovenije, stara, mojih skoraj 70 križev zagotovo ne bi prestalo pritiskov, hrupa in mežikanja lučk, neudobnega skafandra in pričakovanja, da ne govorim o svojem iztrošenem srcu, ki bi udarjalo 1000 utripov na minuto, od napetega pričakovanja poti v neznano. Kaj? Človekovo srce ne utripa tako hitro? No, saj ni važno, važno je kaj sem hotela povedati. Lahko bi povedala tudi drugače. Na primer: Moje srce ne bi preneslo napetega pričakovanja poti v neznano. Ali pa: Moje iztrošeno srce bi se zaradi napetosti pričakovanja razl
Dragi moji! V uredništvu KD VNL vlada prava mrzlica - ta 10. obletnica Spletnega časa čudno vpliva na vse nas, ali pa položaj planetov in raznorazne/i vedeževalke/i in jasnovidke/i tako nenavadno vplivajo na nas. Nenadoma stvari, ki si jih do sedaj nismo upali pokazati javno, jih sedaj mirno objavljamo, letos bodo kapljale dan za dnem, vse dokler se nam bo zdelo vredno, tako obljublja ožje uredništvo. Toda, nekaj je v zraku. Mi, starejša populacija, smo se po Covidu zbudili v neki čuden in nov svet, tako pravijo tudi moje prijateljice. Nekateri ljudje se obnašajo čudno (ali pa se jaz, kdo ve?). Nenadoma opažam stvari, ki jih prej nisem, bodisi, ker sem bila preveč zatopljena in produktivno naravnana v delo, bodisi zaradi neizpodbitnega dejstva, da se staram. Tudi naši sosedje se čudno obnašajo, eni stresajo tepihe kar na stopnišču in na podest spodnje sosede, eni otresajo rjuhe in deke skozi okno, eni puščajo cele omare v kotičkih za ločevanje smeti, eni izkoriščajo svojo mladost