Hiša tisočerih želja

Dragi, moji! Najprej en lep pozdrav iz prekrasnega malega mesteca na vzhodno severnem Jadranu. Naša Izola se nahaja točno na sredini  med dvema, prav tako lepima mestoma in vsa tri mesta se nahajajo na polotokih. Zares majhen, a prelep košček morske obale, ki je del Slovenije, prav tako male države z dvema milijonoma prebivalcev. Slovencev je le za peščico, a smo ponosni, ker imamo svojo državo. Ta država pa nas zadnje čase hudo preseneča in se obnaša kot bi bila izgubljena v vesolju. Tako izgubljena mrzlično išče pot domov. Ampak, ne bom razmišljala o politiki, ker je trenutno prezapletena. Raje se bom še malo posvetila včerajšnji tematiki. Marmeladi! Pri svojem eksperimentiranju in pri izdelavi prototipov izdelkov, sem nakuhala enormno količino marmelade. Vse police v kuhinjski omarici so se šibile od steklenih kozarcev z marmelado, čistih in živahnih barv. Kam s toliko marmelade? Kot da bi vesolje vedelo, da mi zmanjkuje prostora v kuhinji, mi je poslalo rešitev. Klicala me je sošol

Dragi, moji! No, Viktorija s.p. je še kako aktualen v zadnjih letih. Ostala sem brez službe in pristala med 120 tisoč nezaposlenimi. Kaj delati? S čim se v prihodnosti ukvarjati? S čim si zaslužiti vsakdanji kruh? Saj sama s seboj sem že imela velike načrte, predvsem sem se veselila prostega časa, kajti lahko bi se posvetila vsem svojim hobijem, ki so me že nestrpno čakali in me cukali za rokav. Skratka, nobene katastrofe nisem čutila. Ste kdaj čutili neznosno lahkost svobode? Če niste in bi si seveda slednje občutke želeli občutiti, je zavod fantastična priložnost. Kakorkoli že, naenkrat sem imela ogromno časa. Zjutraj sem vstajala še vedno ob običajnem času kot bi se odpravila v službo, si skuhala kavo in se počasi prebujala, le da sem dlje ostajala v pižami. Te urice v pižami so mi neznansko prijale in podaljševale so se iz tedna v teden. Včasih si niti zob nisem umila, kajti želela sem se čimbolj produktivno posvetiti razmišljanju o tem, kaj bom počela naslednjih deset let do upoko

Dragi moji! Zadnjič sem vam napisala, kako je nastala ideja o gospe. Priznati morate, da se Viktoriji, mojemu imenu, resnično lepo poda besedica "gospa" in vse kar si lahko zamislimo pod to besedo.  Gospa Viktorija, gospa Viktorija , kako lepo zveni in doni v ušesu , so me kot blagodejni sladkorni posip obletavale misli, To je resnično dobra ideja, ki sem si jo izmislila.  Ta je pa res prava, izmed vseh idej, ki so mi prišle na misel pretekla leta! Danes bom opisala eno izmed. Samo obljubiti mi morate, da se ne boste preveč smejali. Saj bi idejo realizirala, toda kaj, ko so tobačni lobiji tako zelo močni, ja, pa država. Viktorija pa je, resda edina in unikatna v naravi, vsaj kot jo poznamo (nekateri trdijo, da ima vsak človek svojega dvojnika), a vendarle ni vsemogočna.  Imam eno majhno slabost ali razvadico, bi kdo rekel. Kadim! - to preberite zelo na hitro in nikar se ne ustavljate pri presojanju, ali je to dobro ali ni. In nikar mi ne govorite, da je kajenje škodljivo in d

Dragi, moji! Lepo vas prosim, pri svojih petinpetdesetih letih sem ugotovila, da ne znam čistiti in pospravljati stanovanja. Bilo je tik po novoletnih evforijah, ko me je znanka, občanka malega kraja ob morju, poklicala in me vprašala, če bi ji pomagala pri čiščenju njenega stanovanja in treh apartmajev, ki jih poleti oddaja turistom. Kajti ena izmed njenih znank ji je omenila, da iščem kakršno koli delo. No, pa še mojo telefonsko številko ji je dala. Delala naj bi vsak dan. Čisto vsak dan, tudi ob nedeljah, natanko štiri ure, natanko od 08:00 do 12:00. Enkrat na teden naj bi ji pomagala pri špeži, kakšen krat pa bi bilo potrebno zaviti v lekarno, včasih jo zapeljati z avtom, ker sicer najema taxi. Ima namreč bolno mamo, ki je potrebna nege in sama ne zmore vsega opraviti. Pa nekaj malega bi mi za moje delo plačala. Rečeno, privoljeno in storjeno! Razveselila sem se dela, denar sem nujno potrebovala, kajti neplačane položnice so se nevarno kupčkale v predalu, zadnje celo neodprte. Gosp

Dober dan, dragi moji!  Čistačica! Poskušajte izgovoriti to besedo na hitro. Se vam ne zavozla jezik? Meni se. Pa ne vem, zakaj.  Ob sobotah sem čistačica. Gospa Viktorija, jaz, upognem svojo hrbtenico in se za en dan prelevim v pomožno hišno pomočnico. Vstanem ob petih zjutraj, si skuham kavo in medtem premišljujem, kako bi postala slavna Viktorija. Natanko ob sedmih se odpravim v Trst, tako kot veliko drugih žensk iz slovenske in hrvaške Istre.  Nič kraljevskega in zmagovalnega, kajne? Ampak v meni vre optimizem v svoji najčistejši obliki. Vse sobote imam namreč rezervirane za fitnes, le da mi ni potrebno plačevati visokih članarin, ampak še nekaj malega zaslužim. Tako se žvižgajoč odpravim po stopnicah, kjer srečam sosedo, ki me pobara, da poskakujem kot kakšen otrok. Dobro, za gospo v zrelih letih, kajne?  V Trstu čistim veliko hišo, kjer domuje gospa Julija. Zanimivo, še ena Julija! Te Julije me zadnje čase kar oblegajo. Gospa Julija je zamejska Slovenka, takoj po vojni je ostala

Dragi, moji! Poslušajte, no ja, preberite. Danes si ne moremo zamisliti svet brez računalnika in brez interneta. Vsi sodobni ljudje brskajo po internetu. Zakaj ne bi tudi jaz, gospa Viktorija, tega ne počela, saj še nisem za odpad. Misel me je dobesedno zapeljala, še posebej, ker sem pred nekaj tedni gledala dober film. Govoril je o slavni ameriški kuharici Juliji  in o mladi Juliji, ki je želela postati pisateljica. Mlada Julija je delala v državni službi, kjer je odgovarjala po telefonu in pomagala ljudem v stiski. Ni odveč pripomniti, da to ni bila njena sanjska služba. Najbrž tudi ni potrebe po omembi kraja, kje se je zgodba odvijala. Torej, mlada Julija si je omislila bloganje. Ker je rada kuhala, in je bila starejša Julija njen idol, je vsak dan kuhala po njenih receptih in ker je rada pisala, je objavljala svoje kuharske podvige v blogu. 356 dni. In - postala je slavna tudi ona. Celo tako, da so po njej posneli film. Zakaj ne bi postala slavna tudi jaz, gospa Viktorija, sem se v