Hiša tisočerih želja

Dragi moji!  Ta mesec pišem dvakrat. Razlog je en sam. Komaj sem poslala v uredništvo prejšnje besedilo, bila je velika sobota, zadnji dan velikonočnega tridnevja, ko sem se spomnila, da bodo trgovine zaprte kar dva dni, moja zaloga hrane v omarici pa skromna. Zadnji trenutek sem se spomnila, da bi bilo dobro kupiti tudi jajčka, kakšno šunko in hren in morda kakšno pinco.  Treba bo v trgovino. Pred tem sem že pripravljala kosilo in na štedilniku sem dušila zrezke. Kuhinja je prijetno dišala in obetalo se je dobro kosilo, kot se za praznike spodobi. Vse je bilo pripravljeno, krompir olupljen, solata očiščena, narezana in oprana, ura pa še prezgodnja za obed. Spremenila sem plan. V trgovino bom šla pred kosilom. Ko sem si napisala na listek, kaj vse moram kupiti, sem preverila še stanje zrezkov in povečala temperaturo, da močno segrejem kozico. Tik preden bom šla iz hiše, bom ploščo ugasnila, zrezki pa se bodo lepo dušili še lep čas, medtem ko bom pridno nabirala izdelke v nakup...

  Dragi moji! Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi. Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, ...

Dragi moji!  Mesec je minil s presenetljivimi obrati. Po dolgih dnevih rdeče faze skoraj celotne Slovenije, se je ta oranžno obarvala in v deželi obmorskih krajev je zavladalo splošno veselje. Veselili smo se druženja s prijatelji, odprtja šol, trgovin ... ter z optimizmom pričakovali obarvanost v rumeno, ko bi življenje lahko prešlo v skoraj normalno stanje, ko bi lahko popili kakšen kapučin v zdaj opustelih lokalih na morskem obrežju in ko bi lahko odšli v kak šoping v prestolnico ali pa čez mejo in še kam. Ampak, vse so bili računi brez krčmarja. Že po dveh dneh se je barva na Obali čudežno prelila v rdeče, namesto v rumeno-zeleno-pomladno-optimistično. Ne vem natanko, koliko dni (mislim, da niti dober teden) smo dihali nekoliko svobodneje, vem pa, da se je obalno-kraška regija presenetljivo obarvala v rdeče kar čez noč. Še v petek in v soboto je na Obali mrgolelo ljudi iz vse Slovenije in vse je spominjalo na zlate poletne dneve, v nedeljo pa se je vse obrnilo na glavo, čeprav ...

Dragi, moji!  Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla - spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom - to enostavno izbrišejo in jo podrejo - kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošlj...

Dragi, moji!  Zamujam s člankom, ampak, res nisem utegnila pisati. December mesec je ja tako poln vsega in toliko stvari je treba postoriti, od peke piškotkov do potičk, pa nabavljanje vseh darilčk (letos so bila še posebej majhna), pa sestavin za božično večerjo, pa božično kosilo in takoj za tem še za silvestrovo in praznične dneve v novem letu. Skratka, največ časa sem porabila (najprej sem zapisala besedo ponucala, pa sem jo potem popravila) za pripravo planov, kajti najtežje se je bilo odločiti, kaj pripraviti za slavnostne večerje in kosila in kako si razporediti čas, da bo vse v redu (štimalo) in da bodo obroki ravno pravi čas - ko bodo vsi moji lačni). Po praksi iz prejšnjih let sem bila najbolj nervozna takrat, ko sem stvari improvizirala in po res dolgih letih, sem si priznala, da tega talenta pač nimam. Še če vse silno skrbno načrtujem (najmanj mesec prej), ugotovim, da še vedno kupujem zadnji dan, tik pred zdajci (tudi letos je bilo tako), a letos, ne boste verjeli, je ...

 Dragi moji!  Zdaj sem že bolj domača s fb, pa tudi na računalniku sem bolj pogumna. Redno brskam tudi po internetu in seveda, ves čas spremljam naš Spletni čas (najbolj se ustavljam prav na svoji rubriki, priznam). Svetovali so mi, da naj kar se da veliko objav všečkam in naj napišem kakšen komentar. Zaželeno je tudi, da objave delim, ker Spletni čas in Kulturno društvo VNL bo to korona situacijo težko prebrodil. Smo v nekakšni borbi za preživetje, da ne izustim česa bolj bogokletnega.  No, in ko takole, res vsak dan, brskam po Spletnem času, se mi nekega dne prikažejo reklame. Pa ne tudi tu! sem vzdihnila. Še bolj razočarana sem bila, ko sem zadevo skomunicirala z našim tehničnim urednikom. Rekel mi je, da so se na uredništvu odločili, da bodo uporabili reklamni sistem, ki ga ponuja Billy Gates? (se spomnite moje objave Love Billy?), ali pa kar tisti ustanovitelj (ne spomnim se imena) Facebooka? ali pa tisti iz Googla? Skratka, ni mi povedal, čigave reklame prikazuje Sp...

  Dragi moji!  Ja, ja in še enkrat ja. Sem fiktivna oseba, fiktivna Viktorija, ki se pojavlja tu pa tam na tem blogu in trosi bedastoče, ki jim komajda verjamem tudi jaz sama. Le kako, da me je življenje pripeljalo do sem? Sklenila sem, da bom vse, kar se mi je dogajalo prejšnji trenutek in kaj zdajšnji trenutek zanikala. Zanikala bom sebe, zanikala bom karanteno in zanikala bom vse besede, ki sem jih v navalu veselja, navdušenja, jeze, žalosti, izrekla. Zanikala bom tudi lastna dejanja. Igrala se bom, da se mi tozadevne zadeve ne tičejo in so izven mene.  Kajti ... v času, ko to pišem, na delovni dan, so se mi dogodile protislovne reči. Pozno popoldan sem z balkona slišala vrišč in vesel direndaj na igrišču, ki pritiče samo razigranim otrokom. Videti je bil popolnoma navaden dan, bolj živahen kot ne, skratka nič kaj karantenski. In ko se je znočilo, sem si rekla, da bi bilo fajn, če bi si tudi sama ogrela otrdele kolke in stopala. Na hodniku sem si obula delovne teniske ...