Hiša tisočerih želja

  Dragi moji! Jaz ne zmorem več ... reši se, kdo zmore ... Alen Vidović mi pravi: Ja ne mogu više tako ... Parni valjak me je totalka povozil ... Crvene jabuke razžalostile ...                                                               Amy Winehouse pravi: Back to black Nikogršnja, 

 Dragi moji! Že zelo dolgo se nisem oglasila. Pa najbrž ni nobene škode, kajti urednica je zelo uvidevna, le vsake toliko me spomni, da bi bilo lepo, če bi še kaj napisala. Imam pa perfekten izgovor. V tem času sem se upokojila in upokojenci nimajo nikoli časa in vedno se jim nekam mudi. Res je tako! Pa sem si obljubila, da meni se ne bo nikoli več mudilo. Tako so se minute in ure, kaj kmalu spremenile v dneve in mesece. Zanimivo! Ko malo razmisliš, kaj si naredil v vsem tem času, ugotoviš, da bore malo.  Kakorkoli že, tu smo. V penziji. Če nas ne bo napadel kakšen komet, tak iz vesolja ali pa drugačen, se nam ni bati. Za položnice in kruh imam, vsaj do dolgotrajne oskrbe, upam, da je do takrat še nekaj časa. V tem času je treba nekaj storiti in ne samo uživati v brezdelju - tako sem si rekla in in stopila v akcijo. Poletni meseci so  očitno "moji" in nekako mi je uspelo se potisniti v bolj aktivno preživljanje časa. Vsak večer kolesarim. Na plažo ne hodim več in v morju ...

  Dragi moji!  Čeprav trenutno smo že v pomladno-zeleni fazi kar se tiče epidemije (če zanemarimo, da je še vedno razglašena epidemija) in čeprav je pomlad (nekoliko deževna in mrzla, kot bi bilo za mesec maj primerno) in čeprav se nam tako želeno poletje hitro približuje in ... v tem trenutku bi lahko naštevala še en kup drugih pozitivnih novic, se jaz, Viktorija Wit, že ves teden počutim, kot bi me povozil vlak.  Kot zgledna državljanka sem se odločila, da se bom cepila. In sem se prijavila, čeprav ne med prvimi, ter bila presenetljivo hitro poklicana. Čakala nisem niti dobra dva tedna, ko me preseneti klic, da lahko pridem na cepljenje, ker se je sprostilo eno mesto, ker si je pač nekdo premislil. In čeprav naj bi se glede na mojo starost lahko cepila le z AstraZeneco, me je doletela "sreča", ker mi je nekdo odstopil cepivo Phyzer, za kar se mu lepo zahvaljujem. In sem šla. Vse, kar je bilo zaznati od reakcij na cepivo, me je bolela roka na mestu cepljenja in nekoliko ...

Dragi moji!  Ta mesec pišem dvakrat. Razlog je en sam. Komaj sem poslala v uredništvo prejšnje besedilo, bila je velika sobota, zadnji dan velikonočnega tridnevja, ko sem se spomnila, da bodo trgovine zaprte kar dva dni, moja zaloga hrane v omarici pa skromna. Zadnji trenutek sem se spomnila, da bi bilo dobro kupiti tudi jajčka, kakšno šunko in hren in morda kakšno pinco.  Treba bo v trgovino. Pred tem sem že pripravljala kosilo in na štedilniku sem dušila zrezke. Kuhinja je prijetno dišala in obetalo se je dobro kosilo, kot se za praznike spodobi. Vse je bilo pripravljeno, krompir olupljen, solata očiščena, narezana in oprana, ura pa še prezgodnja za obed. Spremenila sem plan. V trgovino bom šla pred kosilom. Ko sem si napisala na listek, kaj vse moram kupiti, sem preverila še stanje zrezkov in povečala temperaturo, da močno segrejem kozico. Tik preden bom šla iz hiše, bom ploščo ugasnila, zrezki pa se bodo lepo dušili še lep čas, medtem ko bom pridno nabirala izdelke v nakup...

  Dragi moji! Na, pa smo spet v lockdownu, menda za enajst dni. Od 1. aprila dalje in seveda vse skupaj ni prvoaprilska šala. Ali pač je? Policijska ura je še vedno tu, šole, vrtci so spet zaprti, družimo se lahko le s člani skupnega gospodinjstva, trgovine z oblačili so zaprla njihova vrata, gostilne in bari že zdavnaj (več kot 5 mesecev), prehod v druge regije je strogo prepovedan, muzeji, knjižnice, galerije so zaprti, maske so obvezne na prostem, cepljenje poteka po polžje, nadaljuje se kalvarija s testiranjem ljudi na Covid-19. Taka je bilanca prve polovice aprila 2021. Ljudje smo naveličani tega obsednega stanja. Niti nimam več snovi za pisanje, saj se mi, zaprti v stanovanje, nič posebno nerodnega ne zgodi. Menda je to zadnji lockdown, a sama nisem tako optimistično razpoložena, se mi dozdeva, da tega še dolgo ne bo konec in da se bo zgodba ponovila v jeseni. Pred tem sem bila veliko bolj pozitivna in sem pričakovala, da bo cepljenje potekalo hitreje, in da bodo, na primer, ...

Dragi moji!  Mesec je minil s presenetljivimi obrati. Po dolgih dnevih rdeče faze skoraj celotne Slovenije, se je ta oranžno obarvala in v deželi obmorskih krajev je zavladalo splošno veselje. Veselili smo se druženja s prijatelji, odprtja šol, trgovin ... ter z optimizmom pričakovali obarvanost v rumeno, ko bi življenje lahko prešlo v skoraj normalno stanje, ko bi lahko popili kakšen kapučin v zdaj opustelih lokalih na morskem obrežju in ko bi lahko odšli v kak šoping v prestolnico ali pa čez mejo in še kam. Ampak, vse so bili računi brez krčmarja. Že po dveh dneh se je barva na Obali čudežno prelila v rdeče, namesto v rumeno-zeleno-pomladno-optimistično. Ne vem natanko, koliko dni (mislim, da niti dober teden) smo dihali nekoliko svobodneje, vem pa, da se je obalno-kraška regija presenetljivo obarvala v rdeče kar čez noč. Še v petek in v soboto je na Obali mrgolelo ljudi iz vse Slovenije in vse je spominjalo na zlate poletne dneve, v nedeljo pa se je vse obrnilo na glavo, čeprav ...

Dragi, moji!  Aleluja, končno smo v oranžni fazi, in zdaj lahko zadihamo s polnimi pljuči. Še policijsko uro odpravijo in vojla - spet se bomo vrnili v normalno življenje. Na političnem parketu z rdečimi preprogami pa se itak ni spremenilo skoraj nič. Zanje ostaja vse isto. Parlament še stoji, njihovi stanovalci tudi, imajo redno plačo, ki jo vsake toliko nekoliko ogrozijo razno razne aferice, včasih opozicija malce okrca koalicijo, mediji so nemočni, nenehno pod udarom, ljudje se ne spravimo na ulice, bojimo se pretiranih izbruhov nezadovoljstva, bognedaj kakšne revolucije, da ne bi bilo še več žrtev, kot jih je. Kolo sreče se vrti za nekatere hitreje, za nekatere se sprevrže v tragedije. Kulture skorajda ni več, to so najprej oskubli, predvsem tisto, ki ne ustreza političnim veljakom - to enostavno izbrišejo in jo podrejo - kot bi rekel keks, stavbe padajo, Rog je padel, ljudje pa se nimajo kam poskriti pred budnimi očmi velikega brata. Vsak protest je hitro zatrt, na ulice pošlj...