Hiša tisočerih želja

Dragi moji! Danes je 1. december 2019 in oznanjam, da bom tik pred nastopom naslednjega desetletja prekinila pisanje na p, ker me slednje preveč omejuje. Rada bi namreč napredovala, vsaj za majhno, nizko stopničko v svoji veščini pisanja in snovanja svojih pisem vam, dragi moji zvesti bralci. Saj ne vem natanko, koliko vas je, ki berete Dnevnik gospe Viktorije Wit, upam, da vas je vsaj peščica, sicer, se bojim, da me bodo v Spletnem času ukinili. Pisala bom tako, malce raztreseno, o tem in onem, brez neke rdeče niti, brez kakršnega koli reda. Ni vrag, da iz vsega skupaj ne nastane nekaj dobrega :) No, neka vrsta rdeče nitke kratkih pisemc pa bo vseeno ostala. Pisala vam bom svoje nenavadne dogodivščine, pa ne bom ostala samo pri svojih, snov bom črpala tudi od svojih prijateljev in znancev, za katere vem, da mi ne bi zamerili malce obrekljivosti in hudomušnosti. Danes imam v mislih spet eno zgodbico, ki enostavno ne sme v pozabo. Današnje pismo ima naslov Billy in ko sem pobrskala mal...

  Hej, brother! Ta objava je brez mojega komentarja.  https://www.youtube.com/watch?v=YxIiPLVR6NA   Vaša, Viktorija

Dragi moji! Ali veste, da se v Izoli imenuje posebni prostor, kjer je nekakšno počivališče, odstavni pas, občasno pa tudi avtobusna postaja: Pri panetonih in sicer ob cesti, ki ima ime po našem največjem slovenskem pesniku - po Prešernu, torej Prešernova cesta. Od kod pa izvira ime počivališča? Trdim, da jo je izumil človek, ki mi je bil včasih zelo blizu. Nekoč je nekomu razlagal, bila sem zraven, da se dobita na točno tem mestu. In ker sogovornik ni in ni dojel, kje je ta prostor, kjer bi se dobila, se je domislil ime za nekakšna betonska polnila, ki so tam lepo razporejena v elipsastem polkrogu, in ki imajo obliko italijanske božične sladice Panettone. Od takrat dalje, se je razširilo ime Pri panettonih. Kje? Ja, pri panetonih vendarle! Hja, zanimivo, ne? Poznati človeka, ki si nekaj izmisli! To sem   napisala samo za uverturo v naslednje dejanje, ki nima skoraj nobene zveze s počivališčem, pripravno tudi za policijske kontrole. Skupno je le ime - Panettone, no ta ima dva t-ja....

Dragi, moji! Od kar gledamo filme, smo dobili tudi nova občutja in počutja. Ko sem kupovala krompir in zeleni radič (primo taglio), sem srečala znanca in ker znanca nisem videla že zelo veliko časa, mi je še kako prav prišla fraza: Kako si? Odgovoril mi je: Kot v filmu! In ti? Zajecljala sem, ker nisem natanko vedela, kakšno je filmsko počutje, potem pa sem mu odgovorila: Tudi precej filmsko!  Hotela sem z njim še malo pokramljati, pa sem začutila, da sem naletela na leden zid, ki ga nima smisla preplezati. Znanec je velik kot gorila, sicer vedno prijazen kot udomačen medved, a tisti dan je deloval kot zlobnež iz kakšnega trilerja. Že če bi mi dahnil medmet Buuh, bi me na smrt prestrašil. Nisem bila pripravljena tvegati in sem šla kar domov, globoko premišljujoča, kakšno je sploh filmsko počutje. In potem sem si domislila sledeče. Brala sem namreč, da obstaja nova medicinska stroka -  gelotologija , ki proučuje vpliv smeha na splošno počutje (torej, tudi na filmsko!) in zdravj...

Dragi, moji! "Ni več nobenih jezikovnih preprek. Google ima razvito spletno orodje, v katerega vnesemo tekst, ki ga prevede, četudi v Kitajščino. V sami sekundi!" je rekla bivša sošolka, ko je ženski družbi zmanjkalo besed za klepet. Težko je verjeti, da ženskam zmanjka besed, pa vendarle se tudi to včasih zgodi.  Sedele smo v kitajski restavraciji, jedle ocvrto raco in pomladanske zavitke. Zastrigla sem z ušesi, informacija se mi je zazdela dokaj zanimiva, kajti reševanje katerihkoli preprek, pa najsi so bile to jezikovne ali ne,  je še kako dobrodošla.  "To je pa super!" sem bleknila in že so se v mojih mislih začele prikazovati slike. Viktorija s.p. bo imela svojo spletno stran. Ni podjetja, ki spletne strani ne bi imelo. Seveda, če je podjetje kolikor toliko resno in ki nekaj da na statusni simbol. Seveda, imela bom svojo spletno stran. Tudi v več jezikih, kajti v svojih raziskavah sem ugotovila, da je Slovenija premajhen trg. Zelo dobro bi bilo, da bi razmišlja...

Dragi, moji! Najprej en lep pozdrav iz prekrasnega malega mesteca na vzhodno severnem Jadranu. Naša Izola se nahaja točno na sredini  med dvema, prav tako lepima mestoma in vsa tri mesta se nahajajo na polotokih. Zares majhen, a prelep košček morske obale, ki je del Slovenije, prav tako male države z dvema milijonoma prebivalcev. Slovencev je le za peščico, a smo ponosni, ker imamo svojo državo. Ta država pa nas zadnje čase hudo preseneča in se obnaša kot bi bila izgubljena v vesolju. Tako izgubljena mrzlično išče pot domov. Ampak, ne bom razmišljala o politiki, ker je trenutno prezapletena. Raje se bom še malo posvetila včerajšnji tematiki. Marmeladi! Pri svojem eksperimentiranju in pri izdelavi prototipov izdelkov, sem nakuhala enormno količino marmelade. Vse police v kuhinjski omarici so se šibile od steklenih kozarcev z marmelado, čistih in živahnih barv. Kam s toliko marmelade? Kot da bi vesolje vedelo, da mi zmanjkuje prostora v kuhinji, mi je poslalo rešitev. Klicala me je s...

Dragi, moji! No, Viktorija s.p. je še kako aktualen v zadnjih letih. Ostala sem brez službe in pristala med 120 tisoč nezaposlenimi. Kaj delati? S čim se v prihodnosti ukvarjati? S čim si zaslužiti vsakdanji kruh? Saj sama s seboj sem že imela velike načrte, predvsem sem se veselila prostega časa, kajti lahko bi se posvetila vsem svojim hobijem, ki so me že nestrpno čakali in me cukali za rokav. Skratka, nobene katastrofe nisem čutila. Ste kdaj čutili neznosno lahkost svobode? Če niste in bi si seveda slednje občutke želeli občutiti, je zavod fantastična priložnost. Kakorkoli že, naenkrat sem imela ogromno časa. Zjutraj sem vstajala še vedno ob običajnem času kot bi se odpravila v službo, si skuhala kavo in se počasi prebujala, le da sem dlje ostajala v pižami. Te urice v pižami so mi neznansko prijale in podaljševale so se iz tedna v teden. Včasih si niti zob nisem umila, kajti želela sem se čimbolj produktivno posvetiti razmišljanju o tem, kaj bom počela naslednjih deset let do upoko...